Posvojitev 'druge' muce in lastništvo več muc

Jaz trikrat na dan plus malo kozjega mleka tik pred spancem. Ob 6.30, 13. in ob 18. Svoje urnike sem se že davno odločila prilagoditi njihovim, imam tudi “srečo”, da imam deljen urnik in za kosilo pridem domov. Izključno mokro hrano s čim nižjo vsebnostjo ogljikovih hidratov.

Moji dobijo zjutraj in zvečer, vsak v svojo skledico. Vsak ima tudi svojo posodo za vodo in posodico z briketi. Vedno tudi upoštevam hierarhijo, od najstarejše do najmlajšega.

To tudi jaz vse upoštevam, vsak v svojo pa prvo nastimam starejšemu... Samo a ste vsi skos doma pa skos ob istih urah? potem ubistvu vse vaše macke jedo pod vašim nadzorom? To me je zanimalo, če se ne da tako, da sama jesta brez nadzora? Ker kot sem rekla, ko sem imela samo nikija pa me ni bilo doma ob tisti uri, ko je jedel kdaj takrat sem mu nastimala v posodico, ki se sama odpre ob uri pa je bilo, zdaj ko sta dva pa ne vem če je to izvedljivo. Ker sklepam, da je sigurno saj kakšna oseba z več kot enim mackom, ki niso skos doma ob istih urah pa me zanima kako potem poteka to hranjenje...

Pri mojih dveh je tako, da nekdo enostavno mora biti zraven, ko jesta, ker Dodo krade in to hitro kot morski pes, Lilli pa se mu enostavno umakne
Če sem odsotna, pride kdo iz familije ju nahranit in čepi zraven, dokler ne pojesta, drugače ne gre, ker bi Dodo imel šest ali sedem kil, Lilli pa bila podhranjena.
Pri meni posoda s timerjem ne bi prišla v poštev, oziroma bi mačka morala biti v ločenih prostorih. Kar je tudi neizvedljivo, kr bi Lilli pobralo od žalosti.

Hranim ju 3x na dan z mokro hrano, vsakemu v svoj prostor, ampak se vedno na polovici hranjenja zamenjata in probata, kakšna je hrana ''pri sosedu'' Večinoma dobita ob določenih urah, ni pa nikol panike, če zjutraj bolj dolgo spim ali če me dlje časa ni iz službe. Če vem, da bom zamujala, jima še natresem brikete v tisto interaktivno zadevo... Ampak mi nismo pravi naslov za nasvete dajat, ker je od dveh samo eden fit, eden je pa v skupini veseli in debeli .

Pri nas je po enem mesecu se vedno isto stanje, Niki tanove še zmeraj ne mara in jo klofne kadar se mu ponudi priložnost (beri vsakič, ko gre tamala preblizu mimo njega) in zdaj včasih še clo mal zalaufa za njo pa renci vmes, tamala pa beži potem. Tko da če se oba znajdeta v ožjem prehodu pa da hoče tamala mim obvezno pokasira ene 3 klofute, pač toliko časa v kolikor ji uspe mimo prit. Do zdaj je ona zmeraj šla v wc, sedaj pa v zadnjem tednu se je dvakrat polulala izven njega. Prvič se je na nikijevo ležišče pa smo misnli, da se mu hoče maščevati al pa kaj, ko jo on skos klofuta, zdaj drugič se je v škatlo, kamor dajemo star papir. Vsakič ji potem pokažem kam naj bi šla, saj je vmes potem šla na wc ampak potem pa spet... Verjetno od stresa, ker skos po glavi dobiva... Kolikor pa vidim ni nikoli tako, da ji Niki ne bi pustil na wc.. Ima prost dostop samo ni šla na wc... Strah me je sam, da ne bo šla naslednjič na kavč al pa pojstlo, kjer se ne da tako lahko spucat lulanja...

To, da včasih zalaufa za njo in vmes renči, je zametek neke skupne dejavnosti. Vem, da se mogoče sliši čudno, ampak je možno, da gre za mali napredek. Niki se muce boji (še enkrat- renčanje je znak občutka ogroženosti). To, da zalaufa za njo, pomeni, da se na nek neroden način želi z njo ukvarjati (morda jo povohati, se z njo loviti...), ampak ne upa in zraven grozeče renči, da ne bi tamali padlo na pamet, da je vse OK in da lahko rine vanj.

Lulanje tamale je najbrž vedenjsko pogojeno, a jo, če se bo nadaljevalo, vseeno za vsak slučaj peljite na pregled urina, da se izključi fizičen vzrok. Muca z lulanjem verjetno išče svoj prostor pri vas, ga zaznamuje kot svojega in pušča svoj vonj, češ tudi jaz sem tu doma, čeprav me ona stara tečnoba ne mara. Navadno takšno obnašanje izgine samo od sebe, ko se muca počuti sprejeta. Če imate samo enega, nastavite še eno stranišče.

Probajte ju res vedno hranit skupaj, naj priboljške dobi vedno v njeni bližini. Občasno ju imejte ločeno in nato zamenjajte prostore, da lahko Niki v miru prevoha njene vonjave. Če se da, če se muca ne bo počutila ogroženo, lahko tudi tamalo primete in jo z zadnjim delom, torej z ritko, približate Nikiju in mu omogočite, da jo povoha. Poskušajte s skupno igro, pri čemer Nikija spodbujajte in hvalite, tamalo pa malo bremzajte.

Združevanje je proces, včasih krajši in včasih dolgotrajen. Pri Nikiju bo očitno trajalo dlje, ampak ne obupajte, res se splača.

Samo takrat, ko niki teče za njo se ga ona ful boji, ker včasih, če mu jo uspe ujet jo prav veselo oklofuta... Tako da se mi tamala pol malo smili, ker je čisto prestrašena. Tako, da tudi če bi jo približali njemu kot ste napisali z ritjo, on takoj bi izkoristil priloznost in bi jo klofnil in pol bi bla po moje se v večjem šoku, ker bi jo en ne da bi ona vedela...
Lulanje je po moje tudi vedenjsko, ker če ne ne bi vmes par dni normalno lulala v wc, potem pa enkrat vmes nelam drugam in tako naprej... Wc-ja pa že imamo dva. Sej hranin ju vedno skupaj, glede igre je malo problem, ker niki je že tolk star da se mu igrat ne da ravno, če že ga premamiš za 5 minut potem pa mu rata dolgočasno... Tako za par minut pa smo že da se vsak s svojim mackom igra, ker jasno more tamalo takrat nekdo zamotit, če ne še takoj začne igrat s palčko, ki je bila ubistvu namenjena igri z njim v ločene prostore ju pa res nismo več dajali odkar sta skupaj.. Potem mislite, da je pametno da nista cel čas skupaj? Bomo poskusli... Zdaj bosta od jutri skoraj en teden sama doma, ker naju ne bo, bomo vidli kako bo potem, ko prideva nazaj, mogoče se pa bosta kaj boljs razumela sej nimamo namena obupat, samo se včasih vprašam, če ne bo nič boljše če je res dobro to za oba, ker sta oba v stresu večino dneva in če se stanje ne izboljša a je potem ok, da sta oba skupaj še, samo zato ker bi mi imeli oba, ne vem...

Pri nas se je miroljubno sobivanje med Ma Čkotom in Tarči vzpostavljal več kot eno leto, mogoče celo dve.
Ma Čko je prišel za njo - uličar, že itak je bil stres, ko je s ceste prišel v stanovanje, pol ga je pa še tamala, ki je sicer najbolj milo in ljubeznivo bitje pod soncem, prov provocirat hodila, pihat na reveža prestrašenega, renčat itd. Pol je bilo pa njemu tega dost in je zaoral in je on njo gonil po stanovanju.
Zdaj pa čist lepo sobivata v nadvse miroljubni ignoranci in ni nobenih problemov več.

Če ni lih kaka ljubezen na prvi pogled, pri mačkih vzpostavljanje odnosov ne gre na hitro.

Vidim pa pri mojih, da imajo tisti, ki so bili iz familije zelo zgodaj odtujeni, neprimerno več problemov kot uni, ki so bili dolgo z mamami in so jim primarna socializacija, hierarhije, odnosi ipd. ful bolj jasni.

Pol je še upanje

V oktobru sem oddala mladega, samostojnega, že malo večjega samčka.
Ker so se posvojitelji držali dogovora, da se občasno javijo, je tako naneslo, da so se javili s kratkim sporočilom in lepo slikico. Porodila se je ideja in omenila sem, ob zahvali, za lepo sporočilo, da imam zanj luštno družbo, "eno malo raketico Zlatko". Ideja je padla na plodna tla, saj so tudi sami že razmišljali, da bi mu priskrbeli mačjo sestrico.
Vse je šlo na brzino in v nedeljo so jo že odpeljali domov.
Po dveh dneh se že javljajo s super sporočilom, ki ga bom kar prepisala, saj so napisali zares lepo.
"..., sporočam vam, da nam gre super! Mala raketica je neverjetna, neustrašna in tako neznosno srčkana! Papa in pije kot slonček, pridno hodi v svoj WC in je že obvladala vse kotičke doma.
Čili je bil v nedeljo resen in mrk, včeraj jo je pa najprej enako mrko opazoval pri igri, potem jo je pa kar naenkrat on začel vabiti v tekanje in mala je seveda takoj izkoristila priliko. Do 22:30 sta tekala, Čili je moral vmes večkrat počivati, tako je bil zadihan, haha..
Neprecenljivi trenutki za vse nas. Bodite lepo tudi vi, smo na vezi..."
In vmes polno smajlijev in srčkov.

Sem vesela, zelo!
2 mucka, ki se lepo ujameta, je zagotovo še lepše imeti, kot le enega.

Če je le možno, še vedno vsem svetujem, da se že v štartu posvoji parček, ki se razume, saj naknadna združevanja običajno vseeno niso tako hitro uspešna.

Kopiram zapis posvojiteljice, ki je dne 9.12.2018, na tem forumu, odprla skupno temo v "Na svojem kavču" in objavila:

Pred natanko enim letom, sva se peljala po novega družinskega člana. Malega mucka, ki se je pripeljal v motorju avtomobila z eno živo in eno mrtvo miško. Tako se je začela njegova zgodba. Želeli smo si mačje družbe za mačjo princesko Jack, ki smo jo imeli doma (takrat 8.mesečno tigrico). Sprva je bilo ZELO težko, saj ga staroselka ni sprejela. Bila je skrajno užaljena in to je na vsakem koraku tudi jasno pokazala. Pretekli so dnevi in tedni, a spremembe ni bilo. Jack je po mesecu dni še zmeraj, pihala in napadala Finna, tako da nista niti za trenutek mogla biti sama v prostoru. Vmes sva se spraševala ali sva prav naredila... ampak nekako nisva želela vrniti Finna nazaj. Tako, da smo vztrajali in ju z minimalnimi koraki združevali. Jack naklonili še več pozornosti in časa, jo motivirali in ji poskušali pokazati, da je še zmeraj princeska hiše. Prve pozitivne spremembe so se začele kazati šele po dveh mesecih. In zdaj??? Eno leto kasneje??? Z največjim veseljem lahko povem, da se je obrestovalo. Postala sta nerazdružljiva. Kje je Jack, tam je Finn in obratno. Jack je Finna sprejela za svojega. Konstantno ga neguje (umiva), on pa ji sledi na vsakem koraku in jo posnema. Z največjim veseljem ju gledamo, kako se podita po stanovanju, kako se igrata, si pomagata pri negi telesa, kako skupaj spita...
Včasih, ko preberem da so muco vrnili v zavetišče, po 14 dnevih, ker je staroselec ni sprejel, se vprašam...kaj če bi še malo vztrajali??? Nam se je izplačalo, čeprav res ni sprva zgledalo, kot da bo delovalo.

Kralj Finn in Princesa Jack