Ravnokar zvedla, da je šel v mačja nebesa še belo-tigrasti Cezar, mladiček enake starosti. Predvčerajšnjim postal mirnejši, manj jedel, mama ga je dala v bajto, mu dala komplet novo ležišče, drugo škatlo za pesek, nov pesek, skledica nova ... ni ne bruhal, ne driskal, še vodo je pil in danes, ko naj bi ga peljala k vetu (je imela prevoz), je poginil v svoji topli hiški.
Vem, da me boste nekatere obsojale, ampak včasih človek naredi maksimum, kar v dani situaciji lahko, pa še ni dovolj. In glede na to, da do zdaj noben maček ni bil odpeljan k vetu (razen za S/K in enkrat na sto let razparazitanje), je mogoče res nesmiselno reševat zadeve šele pri kugi.
Cezarček bi šel danes not, da se mu da antibiotik oz. pač pregleda, drugi teden bi ga teta, ki bi prišla iz Lj., peljala cepit. Hočem rečt, da se zadeve pri nas razvijajo s polžjo hitrostjo in že odločitev za cepljenje mladičev, je ogromen korak. Itak pa upam, da mladičev več ne bo - treba ulovit tisto, ki se nam je vedno izmuznila in je še edina neS.