Meni je doma za Bežigradom voda okusna, v službi (tud za Bežigradom) pa ogabna, slabega okusa in polna drobnih črnih pikic - bi rekla, da več vpliva ima stanje pip in inštalacij v sami bajti, kot kaj drugega. Ko sem živela na Rakovniku, vode iz pipe nisem mogla pit - pa sploh nisem izbirčna, toda vsakič, ko sem spila kozarec vode, me je bolel želodec. Edino takrat sem kupovala vodo za pitje, drugače mi pa to ne pade na pamet. V službi pijem izključno čaj ali pa kavo, vode nikoli.
Pri moji mami je pa problem v kvaliteti pitne vode, predvsem pa v infrastrukturi. Med vojno so v pomanjkanju vode spuščali v sistem tudi vodo iz rahlo slanih izvirov, in takrat so cevi nastradale. Še vedno dobršen del le-teh ni zamenjan, zato voda še vedno ni prav priporočljiva za pitje, čeprav oblasti pravijo, da je kul. To se je nabolj videlo po posodah v kateri je tista voda stala za primer potrebe, ko so snovi iz vode dobesedno požrle emajl na loncih in poškodovale celo aluminijaste posode. Mama kuha na vodovodni vodi, pije pa mineralno, po nasvetu specialista. Ta je povedal, da bi starejši ljudje, posebej pa ženske, morali redno piti mineralno vodo, da bi pomagali svojim kostem. Ko sem pri njej, tudi pijem vodo iz flaše, tudi čaj kuhava na flaširani.
Tudi Mila je pila flaširano vodo, ko sva bili na obisku. Dama
![Cool 8)](./images/smilies/cool.gif)