Sem pripravljen na psa?
- Imam dovolj volje, želje in časa, da v svojo oskrbo vzamem psa?
- Se z mojo odločitvijo strinjajo še vsi ostali družinski člani?
- Imam za oskrbo psa dovolj finančnih sredstev in sem jih za psa pripravljen/a porabiti?
- Sem se pripravljen/a izobraževati in poučiti o vsem, kar s seboj prinaša skrbništvo psa?
- Je moj slog življenja sploh primeren za sobivanje s psom?
- Bi mladiča, ki zahteva več pozornosti in časa ali morda raje odraslega psa?
- Samca ali samico?
- Kdaj je najprimernejši čas, da se odločim za psa? (takrat, ko si lahko vzamemo več časa za privajanje na skuipno življenje, recimo v času dopusta)
- Kje bo pes živel? (daleč najboljša možnost je v stanovanju ali hiši skupaj s svojo novo družino)
- Imam znanje, željo, voljo in čas, ki ga je potrebno vložiti v vzgojo psa?
- Sem pripravljen obiskovati pasjo šolo?
- Naj posvojim azilaša ali kupim pasemskega psa? (Jasno, azilaša!

- Sem pripravljen poskrbeti za vse pasje potrebe po svojih najboljših močeh in za to pridobiti vse znanje, ki ga potrebujem?
- Imam kakšne zdravstvene težave (alergija), ki bi mi sobivanje s psom otežile ali onemogočile?
- Je moja želja po sobivanju s psom dovolj močna, da bo ostala nespremenjena naslednjih 15 let?
- Se ne bom odrekel psu ob prvi oviri?
- Bom po najboljši močeh poskrbel/a, da bodo moji plani za prihodnost vključevali tudi psa?
Meni osebno se zdi veliko boljše zastavit si še kakšno več, na njih zares iskreno odgovorit in se raje ne odločit za psa, kot pa kakšnega premalo, in čez leto ali dve ugotovit, da je pes predstavlja oviro in nadlogo. To ne sme postat nikoli. Če obstaja samo delček možnosti, da se to zgodi, ga je bolje ne imet

