Idealiziranih prestav res ni za met, ampak tudi vse ostalo v življenju ni samo prijetno. Odvisno od ciljev in želja posameznika. Eni so narjeni bolj drugi manj na komot, eni prenesejo več drugi manj, eni skrbijo predvsem zase, drugi raje za druge, enim je pomembno it na dopust in fensi večerjo ob morju, drugim spet ne... Smo si različni, si pa upam trditi, da gre po večini lastnikom zavetišč boljše v življenju kot marsikateremu prostovoljcu, da hraniteljev prostoživečih mačk niti ne omenjam. Vsaj kar jaz vidim iz "prakse". Zaposleni v zavetišču so drugo - oni dobijo pač plačo, tako kot ostali.
Sicer sem znala dobit pod nos, da je lahko trosit modre misli, če nimaš zavetišča, pa tudi da o oskrbi živali kaj vedo samo "profesionalci" (jaz mam s tole besedico že od nekdaj malo težave. Sem mislila, da je profesionalec tisti, ki delo obvlada, ne glede na to ali je lastnik firme ali ne, oz. da lastništvo in profesionalnost nista eno in isto, pa se zgleda kar naprej motim
)
Se mi zdi, da nekaj izkušenj od zelo blizu pač imam tudi s kakšnim zavetiščem in kakšno modro misel lahko stresem. Ne preživljam se z oskrbo živali in sem torej zgolj prostovoljka, vseeno pa vsaj sem in tja kakšno reč vem tudi o tem. No, da vidim kako zgleda moj pogled na te reči, če ga napišem.
Hodim v službo (8 ur na dan, 5 dni na teden), kjer dobim plačo, da si z njo omogočim življenje, preživim sebe in svojo družino, ki jo sestavljamo ljudje in živali, kupim kaj, recimo avto, s katerim potem vozim zapuščene in izgubljene živali v zavetišče na svoje stroške, ker sem pač prostovoljka. Za nagrado mi pripada še čiščenje avta, na lastne osebne stroške (in ne na stroške firme) in odpravljanje škode, ki se neizogibno sem in tja zgodi. TVja že kar nekaj česa ne gledam, imam pa doma eno ogromno kišto, ki se ji reče TV. Ni plazma, niti LCD ne in ima za sabo že nekaj let. Avto sicer menda sodi v srednji cenovni razred, ima pa tudi že nekaj let za sabo. Nimam ne svojega stanovanja in ne hiše, morala bi se selit, pa nimam dovolj denarja (i wonder why
). Na dopust ne grem, ker se vsega pač ne da.
Od blizu včasih bolj in včasih manj (to je pač res prednost prostovoljstva) spremljam tegobe zavetišča. Si je treba zmislit kje dobit ves potreben denar za pokritje stroškov dolgotrajnega bivanja živali in zahtevnejših operacij, je treba tistim, ki si jim dolžen, povedat, da nimaš, imaš pa žival, ki rabi operacijo, je treba torej delat. Včasih (ipak imam do zavetišča 30 km, doma pa omejene možnosti) se potrudim več delat s kakšnim psom in odpravit kakšno neprijetnost, ki komu povzroča težave, da bi se mu povečale možnosti za posvojitev. Vsi s tem povezani stroški so moji, da jih lahko pokrijem moram hodit v službo. Telefon mi zna zazvonit ob kakšnikoli uri skoraj tako kot kateremukoli lastniku zavetišča, le da samo za občino Piran. Ne glede na to, kdaj sem odpravila v zavetišču, se moram potem odpeljat domov in se zjutraj narisat v službi.
Res je, ni se mi treba ukvarjat s papirologijo, ne morejo me "nadlegovat" pristojne službe, moje preživetje ni odvisno od finančnega stanja v zavetišču, prav tako ne preživetje zaposlenih v zavetišču, zato lahko v službo hodijo vsaj kar se tega tiče precej neobremenjeno. Včasih se mi zdi, da bi bila lahko veliko bolj koristna, če bi bila plačana za kaj drugega in ne za to za kar sem. Da lahko opravljam tako tisto, za kar sem plačana kot tisto, kar sicer rada počnem, se moram izobraževat 2x, za dve povsem različni področji. Za druge sicer ne vem, verjamem pa, da nisem edina prostovoljka, ki kaj vlaga v svoje znanje, se uči... nič kaj dosti drugače kot "profesionalci". Le da se lahko izognem stvarem, ki jih nisem sposobna prenest - praskanje povoženih mačk s ceste in evtanazije, recimo.
Če svoj "hobi" resno jemlješ v odnosu do dela ni bistvenih razlik ne glede na to ali si zanj plačan ali ne. Včasih je celo boljše, če se lahko odločiš in greš med "profesionalce" in vse svoje karkoli že posvetiš samo temu. Verjamem, da bi sicer s povsem pravnoformalnim vodenjem zavetišča imela nekaj več težav kot recimo kdo, ki je že lastnik računovodskega servisa, da pa bi svoje delo z živalmi opravljala kaj manj profesionalno pa kar dvomim. (Pravzaprav dvomim, da ga že zdaj
)
Tako tole zgleda iz mojih čevljev. Kdor misli, da bi imel zavetišče, naj dela v tej smeri. Naj postane prostovoljec, da vidi stvari od blizu, išče prostor, se spozna s predpisi (ne samo živalovarstvenimi)... ne čakat, da bo čas primeren, da bo... se je treba odločit. Dobro je slišat tudi manj prijetno plat, ampak kadar je odločitev dovolj trdna, to ne bo odločilni faktor. Se je pa treba zavedat, kaj prinaša tako delo sabo. Še vedno lahko ugotoviš, da nisi za ta posel, in projekta ne speljše do konca, ne pa se odrečt svojim željam samo zato, ker je to naporen, zaj*** in nič kaj romantičen posel.
Objavljeno: Če jun 09, 2011 12:43 pm
