Odprtje zavetišča

Mene zanima, kaj vse potrebuješ, če želiš ustanoviti zavetišče? Je moja želja imeti eno zavetišče, ampak po vsej verjetnosti iz te želje ne bo nič, če se pa kdaj zgodi, me pa zanima, kaj vse je potrebno za to?

Primeren prostor, gradbeno dovoljeno, uporabno dovoljenje, registracijo pri Vursu.
Prostor mora biti urejen v skladu z Zakonom o zaščiti živali, predvsem pa v skladu s Pravilnikom o pogojih zavetišča za zapuščene živali.


http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp? ... vilka=2089

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp? ... vilka=3459

Js bi tud mela zavetišče.

Joj punce, dejte malo premislit kaj to za seboj potegne...A je katera kdaj prebila en sam dan v zavetišče? Se zavedate, da imeti zavetišče pomeni, da privat lajfa ni več, ker je to služba 24/7, 365 dni na leto?

Najbrž, Pola, vendar pa.. a gre tebi ali pa Heleni, recimo, kako drugače ta moment?

Pri meni je drugače, hodim v službo, na dopust,.. Imam toliko začasnikov, da lahko poiščem varstvo za njih. Razlika je biti začasni skrbnik za 10 muc ali pa imeti zavetišče s 100 živalmi.

Imam toliko začasnikov, da lahko poiščem varstvo za njih. Razlika je biti začasni skrbnik za 10 muc ali pa imeti zavetišče s 100 živalmi.

Sej maš lahko zavetišče z 10 živalmi

Je za premislit, itak, in to precej dobro. Pa nisem ziher da predvsem zaradi dopusta, ampak zaradi vsega ostalega. (off topic - kaj je to dopust? ) Predvsem financiranja. Če izvajaš javno službo je treba met stvari kar dobro organizirane, da se ti ne zmeša, po drugi strani ti pa vsaj v službo ni treba hodit, da lahko s plačo financiraš še oskrbo živali, ki sploh niso tvoje, so pa pri tebi začasno. Je pa fajn začet kot prostovoljec, da vidiš kako stvari zgledajo, pa potem ali prerastejo v kaj več, v kaj manj, ali pa si jih kako drugače prilagodiš. Če si take sorte, da vse planiraš, potem zna bit to zelo neroden posel. Te zna precej zmest, ko se recimo zjutraj ravno usedeš za kavo spit, pa ti zvoni telefon, da te čakajo policaji, da prideš po psa. Pa čez 10 minut za drugega psa... Ni vsak dan tako, zna pa bit "zabavno".
Pa z evtanazijami se neizogibno srečaš, če imaš zavetišče, če si prostovoljec, se temu lahko izogneš. Pa s poplavami bolh, glist, drisk...
Je pa lepo, ko spraviš žival k sebi, pa vidiš napredek, pa če jo vidiš zadovoljno v novem domu pa sploh.

Ni samo lepo, ni samo grdo. Obojega je veliko. Pravijo sicer, da se moraš vršt v vodo in plavat, po drugi strani pa ne spiješ cel kozarec nečesa, kar ne veš, če ti je všeč, na ex, ampak narediš najprej en majhen požirek.

Sej gliste, bolhe, driske....imamo pa tudi mi .

Hotela sem povedati, da si marsikdo ne predstavlja kaj pomeni imeti zavetišče. Res je, edinstven občutek je, ko žival kompletno poštimaš in oddaš v najboljši dom. Po drugi strani, pa je ogromno takih, ki jim ne moreš pomagat, katere pobereš na cesti tako poškodovane, da jih lahko samo še pelješ na odrešitev muk, na smrt bolani, stari (ki jih nihče noče)... Evtanazija je zmeraj prisotna in jest bi se s tem zelo težko spoprijela. Marsikaj sem že doživela in me je utrdilo, samo uspavati žival, ki ima naprimer vedenjske motnje in jo ne moreš dati v posvojitev, sam jih pa ne moreš imeti 100 mi je pa čez moje zmožnosti.

Je moja želja imeti eno zavetišče, ampak po vsej verjetnosti iz te želje ne bo nič

Zakaj pa ne? Delaj na tej želji pa bo

Jaz pa ne bi mogla tega delat, pa ne zarad živali, ampak zaradi ljudi.

Za tiste ki imajo idealizirane predstave o tem kako je fajn imeti zavetišče.. pejte si prebrat Helenine teme od zadnjega meseca. Dudarčki polni mušjih ličink, zapacana pljuča, vnete očke, povoženi, pokošeni, hromi... In čisto nič lažje ne rata, ko se trudiš dneve in tedne in ti potem kak umre na rokah... (in pol kak paciant prjavi: ja sej je bla sam mačka...). Res občudujem tiste, ki to počnete vsak sleherni dan. Mene bi zlomilo...

Se zavedate, da imeti zavetišče pomeni, da privat lajfa ni več, ker je to služba 24/7, 365 dni na leto?

Tale je pa malo prehuda. Po navadi ne dela v zavetišču samo ena oseba, je še kakšen oskrbnik zaposlen (najbrž tudi mora biti, po pravilniku?), pa še kdo zraven. Pa kakšen prostovoljec se tudi zraven najde.
Če bi bilo tako, kot si zapisala, najbrž ne bi bilo v Slo nobenega zavetišča.
Se mi zdi, da si kar privoščijo dopust, pa kakšno izobraževanje (tudi v tujini), pa še kaj zraven.

Sej gliste, bolhe, driske....imamo pa tudi mi .

Hotela sem povedati, da si marsikdo ne predstavlja kaj pomeni imeti zavetišče. Res je, edinstven občutek je, ko žival kompletno poštimaš in oddaš v najboljši dom. Po drugi strani, pa je ogromno takih, ki jim ne moreš pomagat, katere pobereš na cesti tako poškodovane, da jih lahko samo še pelješ na odrešitev muk, na smrt bolani, stari (ki jih nihče noče)... Evtanazija je zmeraj prisotna in jest bi se s tem zelo težko spoprijela. Marsikaj sem že doživela in me je utrdilo, samo uspavati žival, ki ima naprimer vedenjske motnje in jo ne moreš dati v posvojitev, sam jih pa ne moreš imeti 100 mi je pa čez moje zmožnosti.

hehe, sej! Pa še v drugo službo moraš, zato da lahko potem še drisko pucaš... a ni pol boljše bit plačan za to da drisko pucaš?

Evtanazijam se jaz izogibam najbolj kar se lahko. Ampak tole o vedenjskih motnjah pa ne vem, če ne postaja neka novodobna fama. Tolko z vedenjskimi motnjami jih pa tudi ni pri nas, no. Jaz malce dvomim, da mam tako neverjetno srečo, da so na našem koncu sami vzorni psi povsem brez težav. In sploh - katere vedenjske motnje so dovolj upravičene, da se lahko nekdo odloči, da žival nima več pravice živet? Takih, ki bi lahko imele usodne posledice je pri nas res malo. Jaz recimo vem za dva taka primera v obalnem zavetišču v zadnjih nekaj letih. Pa ne bi rekla, da živim v raju na zemlji, bi pa rekla, da se ne čutim poklicano odločat o življenju in smrti "posebnežev". Meni to pač ni primerljivo z odločitvijo, kadar gre za "nepopravljivo" poškodovane živali, pa še tem odločitvam se izognem in jih prepustim tistim, ki jih lahko sprejmejo.
Problem je pa res, da primanjkuje primernih posvojiteljev, ampak potem razlog za evtanazijo ni motnja kot taka, pač pa nekaj drugega. Sicer je pa to že druga debata

U, btw. sej si ti primer iz dobre prakse, pismu. Sej si mela Timija!

Se mi zdi, da si kar privoščijo dopust, pa kakšno izobraževanje (tudi v tujini), pa še kaj zraven.

pa dobro a mi lahko že kdo pove kaj je to dopust?

Idealiziranih prestav res ni za met, ampak tudi vse ostalo v življenju ni samo prijetno. Odvisno od ciljev in želja posameznika. Eni so narjeni bolj drugi manj na komot, eni prenesejo več drugi manj, eni skrbijo predvsem zase, drugi raje za druge, enim je pomembno it na dopust in fensi večerjo ob morju, drugim spet ne... Smo si različni, si pa upam trditi, da gre po večini lastnikom zavetišč boljše v življenju kot marsikateremu prostovoljcu, da hraniteljev prostoživečih mačk niti ne omenjam. Vsaj kar jaz vidim iz "prakse". Zaposleni v zavetišču so drugo - oni dobijo pač plačo, tako kot ostali.

Sicer sem znala dobit pod nos, da je lahko trosit modre misli, če nimaš zavetišča, pa tudi da o oskrbi živali kaj vedo samo "profesionalci" (jaz mam s tole besedico že od nekdaj malo težave. Sem mislila, da je profesionalec tisti, ki delo obvlada, ne glede na to ali je lastnik firme ali ne, oz. da lastništvo in profesionalnost nista eno in isto, pa se zgleda kar naprej motim )

Se mi zdi, da nekaj izkušenj od zelo blizu pač imam tudi s kakšnim zavetiščem in kakšno modro misel lahko stresem. Ne preživljam se z oskrbo živali in sem torej zgolj prostovoljka, vseeno pa vsaj sem in tja kakšno reč vem tudi o tem. No, da vidim kako zgleda moj pogled na te reči, če ga napišem.

Hodim v službo (8 ur na dan, 5 dni na teden), kjer dobim plačo, da si z njo omogočim življenje, preživim sebe in svojo družino, ki jo sestavljamo ljudje in živali, kupim kaj, recimo avto, s katerim potem vozim zapuščene in izgubljene živali v zavetišče na svoje stroške, ker sem pač prostovoljka. Za nagrado mi pripada še čiščenje avta, na lastne osebne stroške (in ne na stroške firme) in odpravljanje škode, ki se neizogibno sem in tja zgodi. TVja že kar nekaj česa ne gledam, imam pa doma eno ogromno kišto, ki se ji reče TV. Ni plazma, niti LCD ne in ima za sabo že nekaj let. Avto sicer menda sodi v srednji cenovni razred, ima pa tudi že nekaj let za sabo. Nimam ne svojega stanovanja in ne hiše, morala bi se selit, pa nimam dovolj denarja (i wonder why ). Na dopust ne grem, ker se vsega pač ne da.
Od blizu včasih bolj in včasih manj (to je pač res prednost prostovoljstva) spremljam tegobe zavetišča. Si je treba zmislit kje dobit ves potreben denar za pokritje stroškov dolgotrajnega bivanja živali in zahtevnejših operacij, je treba tistim, ki si jim dolžen, povedat, da nimaš, imaš pa žival, ki rabi operacijo, je treba torej delat. Včasih (ipak imam do zavetišča 30 km, doma pa omejene možnosti) se potrudim več delat s kakšnim psom in odpravit kakšno neprijetnost, ki komu povzroča težave, da bi se mu povečale možnosti za posvojitev. Vsi s tem povezani stroški so moji, da jih lahko pokrijem moram hodit v službo. Telefon mi zna zazvonit ob kakšnikoli uri skoraj tako kot kateremukoli lastniku zavetišča, le da samo za občino Piran. Ne glede na to, kdaj sem odpravila v zavetišču, se moram potem odpeljat domov in se zjutraj narisat v službi.

Res je, ni se mi treba ukvarjat s papirologijo, ne morejo me "nadlegovat" pristojne službe, moje preživetje ni odvisno od finančnega stanja v zavetišču, prav tako ne preživetje zaposlenih v zavetišču, zato lahko v službo hodijo vsaj kar se tega tiče precej neobremenjeno. Včasih se mi zdi, da bi bila lahko veliko bolj koristna, če bi bila plačana za kaj drugega in ne za to za kar sem. Da lahko opravljam tako tisto, za kar sem plačana kot tisto, kar sicer rada počnem, se moram izobraževat 2x, za dve povsem različni področji. Za druge sicer ne vem, verjamem pa, da nisem edina prostovoljka, ki kaj vlaga v svoje znanje, se uči... nič kaj dosti drugače kot "profesionalci". Le da se lahko izognem stvarem, ki jih nisem sposobna prenest - praskanje povoženih mačk s ceste in evtanazije, recimo.
Če svoj "hobi" resno jemlješ v odnosu do dela ni bistvenih razlik ne glede na to ali si zanj plačan ali ne. Včasih je celo boljše, če se lahko odločiš in greš med "profesionalce" in vse svoje karkoli že posvetiš samo temu. Verjamem, da bi sicer s povsem pravnoformalnim vodenjem zavetišča imela nekaj več težav kot recimo kdo, ki je že lastnik računovodskega servisa, da pa bi svoje delo z živalmi opravljala kaj manj profesionalno pa kar dvomim. (Pravzaprav dvomim, da ga že zdaj )

Tako tole zgleda iz mojih čevljev. Kdor misli, da bi imel zavetišče, naj dela v tej smeri. Naj postane prostovoljec, da vidi stvari od blizu, išče prostor, se spozna s predpisi (ne samo živalovarstvenimi)... ne čakat, da bo čas primeren, da bo... se je treba odločit. Dobro je slišat tudi manj prijetno plat, ampak kadar je odločitev dovolj trdna, to ne bo odločilni faktor. Se je pa treba zavedat, kaj prinaša tako delo sabo. Še vedno lahko ugotoviš, da nisi za ta posel, in projekta ne speljše do konca, ne pa se odrečt svojim željam samo zato, ker je to naporen, zaj*** in nič kaj romantičen posel.