martina je napisal/-a:(Pa da ne bo nesporazumov: vem, da le niso vsi ljudje taki. Jih je pa ogromno, ki dejansko delajo po navodilih drugih in ne razmišljajo s svojo glavo).
Don't worry about what people think, they don't do it very often.

Hm. Stvar stroke? Jaz mislim, da je stvar stroke komu konkretno dat konkretnega otroka. To, da pa mora v zakonu pisat kako mora par zgledat oz. kako more bit sestavljen pa... meni je to precej mimo.
Ga ni, ki bi meni lahko določil s kom se hočem it družino in kako.
Kar se skrbi za dobrobit posvojenih otrok tiče pa - khm, nestrpnosti se učijo od odraslih.
Od kod pa so otroci, ki sploh potrebujejo posvojitelje? Če otrok nesrečno ostane brez staršev, so prvi na spisku družinski člani, če se ne motim. Če gre pa za drugačne primere pa - khm - kako pa so prišli na svet tej otroci? Šment, moški in ženska sta jih spočela. Torej raznospolnost že ne bo tisto kar zagotavlja srečno otroštvo in družino, al kako?
Pa ko je že svet tako narejen, da lahko spočneta otroka samo raznospolna starša in je to en od osnovnih pogojev za posvojitev, ker dva istega spola otroka pač ne moreta spočeti in torej ni naravno, da jih imata - kaj pa tisti pari različnih spolov, ki ne morejo imeti otrok? Tudi za njih očitno ni naravno imeti otroke in jim po tej poti, naravni torej, pač ne "pripadajo". Al kako?
Otroci sicer res znajo bit včasih kruti, ampak diskriminacije se učijo od staršev. Otroke baš boli za druge starše, večina je prepričanih, da so njihovi najboljši. Otroci niso narjeni na prav in narobe, otroci ne vejo da je "prav" imeti očka in mamico, ni pa "prav" imeti samo očka, samo mamico, dve mamici ali pa dva očka. To jim povejo odrasli in to tisti, ki jih za otroka iz netradicionalne družine tako neizmerno skrbi, da bi na referendumu glasovali (v izključno korist otroka) za zakon, ki bi prepovedoval vse razen tradicionalnih družin, bodo pa z veseljem s prstom kazali na taistega otroka...
