Daj si duška

Take sosede imaš tudi v blokovskih naseljih. Imam za ene 18 let zgodbic takih primerov. Je pa sigurno hujš bit novinec v naselju hišk.

Drugače pa sočustvujem s tabo TPV. Takrat ko ti je tista pod prste gledala, bi morala pustit stvari, ustat in gledat njo nazaj. Al pa it do ograje, se naslonit, rečt "dan" pa pač buljt vanjo. No, v teoriji se fajn sliš, da jim vrneš z enakim.

Mene osebno pomoje ne bi motilo, če me sosedje ne bi pozdravili, v kolikor se potem ne bi vtikali v nič drugega.

Taperverčki te zelo razumem. Jaz sem iz čistega centra Lj in moram reči, da je imel folk tam 100x več kulture kot pa tukaj na 'vasi'... Pa v bistvu sploh ni tako majhna vas tole, pa mal da ne pol prebivalcev ne premore osnovne olike (ne pozdravi, ne odzdravi, se ne zahvali, se ne opraviči...) Meni je bilo tako čudno, ko sem iz Ljubljane prišla v en takle manjši kraj. V Lj se je vsak brigal za svoje življenje, nobenih babjih čvek ni bilo o sosedih, nobenega šimfanja, tukaj pa se folk prav hrani s tem, da sliši kaj o nekomu in potem trosi španske limonade vsakemu, ki ga je pripravljen malo poslušat. Valjda vse še 5x prenapihne, da je zgodba bolj zanimiva in sočna.

Jaz sem pa nehala biti tako zelo olikana. Oziroma sem olikana samo še do tistih, ki so tudi oni olikani. Tud slučajno pa ne bom pozdravljala nekoga, za katerega vem, da tudi on ne pozdravlja na primer.

V Lj se je vsak brigal za svoje življenje, nobenih babjih čvek ni bilo o sosedih, nobenega šimfanja, tukaj pa se folk prav hrani s tem, da sliši kaj o nekomu in potem trosi španske limonade vsakemu, ki ga je pripravljen malo poslušat.

Po moje se ti pa tole samo zdi
Jaz o svojih sosedih vem samo toliko, kolikor se sliši skozi stene (ker se temu žal ne morem izognit), ampak sem pa povsem prepričana, da imajo oni prešteto, kolikokrat grem ven, kolikokrat pridem noter, kaj počnem, kdo pride na obisk, kdo prespi pri nas ...
Je pa res, da se ne obremenjujem s tem - vsaj dokler potem ne dobim kakšne zgodbice servirane okrog ovinka ...

Mi smo v hiši, ki je razdeljena na tri dele in mi smo valda na sredini. Okrog hiše so v zadnjih desetih letih zrasle nove hiše tako, da praktično čez vsako okno en od sosedov vidi nekaj v hišo....ampak itak zato so zavese, pa rolete. Kar gre pa men najbolj na živce, da vsakič, ko stopim iz bajte, me sigurno kdo vidi in potem valda ne ostane pri pozdravu, ampak moram tam potem še pol ure iz vljudnosti poslušati kr neki eno blebetanje tja v tri dni! A loh naredim kaj izven bajte brez da bi vedla, da me je kdo videl . In kaj mi gre še najbolj na živce...ležim na terasi in potem slišim sosede k se vlada derejo čez cel dvorišče (ker smo mi na sredini) kdo je kaj naredil, pa kaj je bilo zadnjič...pa dej folk s***dite pa brigite se zase Na vasi je za moje pojme ful naporno živet, sploh ker so kmetje in mislijo, da so oni oh in sploh, pa da vse vejo. Je pa res, da v mesto se ne bi selila več, ampak samo v hišo, kjer si saj malo odmaknjen od sosedne hiše...da ko stopim za trenutek iz hiše, da še preden bi glas/pozdrav od soseda uspel priplavati do mojih ušes, da sem že nazaj noter v hiši.

Ne vem, pri nas se je dejansko res vsak bolj zase držal, ker so bili tudi v stolpnici na splošno bolj starejši ljudje, pa nekaj umirjenih parov z odraslimi že preseljenimi otroki, kakšni poslovneži, ki jih itak ni bilo nič na spregled... Mislim, da so bile vsega skupaj samo ene 3 družine z večjimi otroki, kjer se je tudi vsak bolj za sebe držal... pač si v dvigalu izmenjaš nekaj besed in potem gre vsak svojo pot, šiht, faks, šola pa to...

taperverčki, temu se pa reče "priseljenka"
...
tale slovenska medsosedska kultura je meni čisto mimo

O a tuki smo danes?

Ja, v Slo je hudič bit priseljenec v manjši kraj, bog ne daj na vas...

narobe si se izrazila, ni medsosedska kultura, temveč medsoseska NEkultura.

ma nisi bla niti ti najbolj natančna Komot spustiš medsosedska ali pa spremeniš v vseslovenska



Kaj sem pa jaz hepi da mam morje blizu Moram it rit namočit da še malo gnusa s sebe sperem...

Na vasi je za moje pojme ful naporno živet, sploh ker so kmetje in mislijo, da so oni oh in sploh, pa da vse vejo. Je pa res, da v mesto se ne bi selila več, ampak samo v hišo, kjer si saj malo odmaknjen od sosedne hiše...

Tudi jaz. V mestu pa ne bi živela zato, ker imam rada naravo in mir, ne pa hord ljudi, fiksarskih igel po travnikih, poslušanje žuriranja mularije pozno v noč, raznih glasbenih prireditev, ki se jih sliši čez celo mesto in moraš hočeš nočeš poslušat to še ti. Pa da moraš pod lastnim stanovanjem 2h iskat parkirni prostor, ker se je cela Slovenija odločla it v Ljubljano na sladoled in v šoping...

V blok nazaj tudi jaz ne bi več šla. Si pa želim, da moja hiša ne bi bila v starem mestnem jedru, kjer so hiše res fejst na tesno zgužvane. Če se še kdaj selim, bo nekam, kjer bojo okrog travniki in gozdički pa veeeelik vrt.
Se pa tudi meni zdi, da so se v Ljubljani v bloku ljudje držali bolj zase. Vljudno smo se pozdravili na stopnicah, kaj dosti več komunikacije pa ni bilo. No, pa saj z normalno komunikacijo nimam težav. Nekaj sosedov imam takih, s katerimi občasno kaj podebatiramo ali kdaj pokofetkamo in to mi je všeč. Ne maram pa, da se nekdo namontira zraven mene, mi gleda pod prste in je zraven taka budala, da mi niti pozdrava ne vrne. Jaz bi se prej udrla v zemljo, kot pa počela kaj takega, res.

jes, po več letih miru me končno spet začnejo mučit sinusi! po treh dneh klime, ker trenutno življenje v pisarni res ni bilo več znosno ... tole bi počela, če bi kaj pomagalo:

Takoj fiziološko, v nos šmrkat. Velikokrat na dan.

To je eno najbolj magičnih zdravil v celem mojem lajfu

A mi lahko prosim nekdo kartice pobere?!

Tudi jaz. V mestu pa ne bi živela zato, ker imam rada naravo in mir, ne pa hord ljudi, fiksarskih igel po travnikih, poslušanje žuriranja mularije pozno v noč, raznih glasbenih prireditev, ki se jih sliši čez celo mesto in moraš hočeš nočeš poslušat to še ti. Pa da moraš pod lastnim stanovanjem 2h iskat parkirni prostor, ker se je cela Slovenija odločla it v Ljubljano na sladoled in v šoping...

No, na srečo pri nas s tem ni problemov, je kar mir. Medtem ko sem bila šokirana, ko smo enkrat čuvali babičino hišo (je šla na morje) in ni bilo čez vikend nobenega miru! Vsi 4 sosedi so zunaj nekaj kosili pa vrtali pa... Sem prišla nazaj domov v blok pa čista tišina povsod.

Jaz če bi imela hišo, bi morala obvezno imet veliko prostora okoli, pa kar se da visoko ograjo (pač v zakonskih okvirih), narejena iz materiala, skozi katerega se ne da kukat. Evo. Samo do tja pridt je pa druga zgodba...

Pri tej temi pa enkrat za spremembo ne bom duškala ; zelo cenim mir v naši vasi, levi sosed živi v tujini
in pride enkrat na leto, desni sosedje so pa zadosti oddaljeni, da komaj kdaj kaj slišim, pa imajo cel
kup majhnih otrok. Za bajto se začnejo njive, pred bajto pa dolgo nič, potem šele hiša

(o stroških vzdrževanja bajte in o tem, da moram po vsako malenkost z avtom, saj smo tako
majhna vas, da avtobus sploh ne ustavlja - nima kje, ni postajališča, da nimamo niti mini trgovinice
s kruhom in mlekom pa raje ne bi, da ne pokvarim zgornjega zapisa

Ograja v zakonskih merilih je pri nas na kmetih takale: max. 120 cm visoka in obvezno se mora skoznjo videti. Poleg tega rabiš zanjo gradbeno dovoljenje in 6 soglasij: vodovarstveno, kulturnovarstveno, naravovarstveno, občine, rimokatoliške cerkve in sosedov.

Svoboda je samo v mestu, bolj ko si v zabačenem selu, manj je je. Sem se pred kratkim prvič peš sprehodila po naši vukojebini (beri: Borovnica), sem mislila, da sem na Kosovem. Uživam v svoji hiši in vrtu, vse naokoli pa je popolna tema (tudi dobesedno).

A mi lahko prosim nekdo kartice pobere?!

Lahko ti jih zablokirajo, pa ne bo več imela problemov.

Tudi jaz. V mestu pa ne bi živela zato, ker imam rada naravo in mir, ne pa hord ljudi, fiksarskih igel po travnikih, poslušanje žuriranja mularije pozno v noč, raznih glasbenih prireditev, ki se jih sliši čez celo mesto in moraš hočeš nočeš poslušat to še ti. Pa da moraš pod lastnim stanovanjem 2h iskat parkirni prostor, ker se je cela Slovenija odločla it v Ljubljano na sladoled in v šoping...

No, na srečo pri nas s tem ni problemov, je kar mir.

Ker ne živiš direkt v centru
Je pa res, da je meni vse (razen parkiranja, ki je vsakih nekaj dni urejeno drugače ) super

Meni je všeč hiša zato, da imam svoje dvorišče (pa čeprav čisto majhno), kjer kolikor toliko v miru spijem kofe ali imam piknik (seveda po tem, ko poberem kakce ) pa imam rožice na oknih in v gredicah. Predvsem mi je pa fino zato, ker sem preveč obzirna za v blok. Tukaj imam lahko tudi ponoči televizijo na glas, z obiski se lahko veselimo tudi bolj pozno zvečer in ne sekiram se, ko mački celo noč divjajo (v bloku se to taspodnjim sliši kot stampedo podivjanih poskočnih slonov )...
Prej sem živela v pretežno upokojenskem bloku. Bil je res krasen mir tako podnevi kot ponoči. Ampak bil je tok mir, da sem se jaz slabo počutila, če sem bila vir kakršnegakoli hrupa (sploh kadar je mačke luna metala). Sicer nisem imela z nikomer težav, ampak glede družine z majhnimi otroki so pa hudo jamrali. Upokojenci zelo radi pozabijo, da so nekoč dolgo dolgo nazaj tudi sami imeli majhne otroke, ki so ravno tako kdaj jokali ponoči.

A mi lahko prosim nekdo kartice pobere?!

poberem jst, ni problema, pa še gesla zraven, da boš mela dvestoposto gmah!

Leia, a neti si kdaj probala? FUUUUL pomaga za sinuse!! Je malček neprijetno, ampak niti pod razno ne tolko kot fajn boleči sinusi.

http://en.wikipedia.org/wiki/Nasal_irrigation

jaz sem tudi preseljena iz mesta (LJ) na vas (sicer moderna, skoraj nobene kmetije, ampak mislelnost je pa še vedno precej zabačena). pa moram priznati, da sem se kar se okolja tiče ful bolje počutila v bloku. živela sem na viču, v velikem bloku, nikoli se ni NIHČE vtaknil vame, miru je bilo pa veliko več kot tukaj. tukaj kjer zdaj živim je tako, da če nekdo kosi travo jo bo obvezno še sosed. in potem cel dan poslušam kosilnice, itd. tudi promet je bil manj moteč. o miselnosti ljudi sploh ne bom razglabljala. smo edina hiša pomoje, ki ima izključno notranje in poštimane mačke. psi v nasprotju s taperverčki ne serjejo niti na naše dvorišče niti nikamor drugam po vasi, saj so vedno na ketni. ponoči potem divje lajajo (ja, grejo mi na živce, ampak ne zato ker so psi, ampak zato ker nočejo lastniki pravilno poskrbeti za njih). niti se ne sami ne sprehajajo po vasi, kerse tudi z lastniki ne sprehajajo.
mi je pa všeč, ker imam tukaj več prostora, kar pomeni, da je več prostora za moje trenutne in bodoče mace. kako malo je treba, da je človek srečen a ne