Daj si duška

Je pač trmasta.

Duško, a ni že to dost hudo, da moram iti jutri po treh tednih spet v službo ?
A lahko mojim mačkom poveš, da ob tej uri že vsi pridni mački spijo in da bo jutri še dost cajta za norenje in metanje knjig s polic ?
Če ima kdo prenosni off gumb, naj ga da na licitacije, lepo prosim .

"Vse fotke so res slabe," pravi nekdo.
Potem so pa name jezni vsi po vrsti - tisti, ki fotke čakajo, in tisti, ki ga nazadnje prisilim, da izbere par slik, ki so samo slabe
In jaz pri vsem tem res nimam nič zraven

Vsakič, ko dobim darilo od fantovega sorodstva, je to kos oblačila ki je ali roza barve ali z bleščicami. Ne enega ne drugega nikoli ne nosim (sploh.). Zdaj pa ne vem ali naj kaj rečem, ker mi je res škoda, da zapravljajo denar za nekaj, kar mi stoji v omari, ker tega živa ne bi dala nase ali naj se še naprej lepo smehljam

Tole me spomni na sestrično, ki mi je ob vsakem obisku iz Amerike prinesla kakšno cunjico za darilo. Spomnim se vijolične majčke z bleščicami (iz trgovine, kjer nakupuje Brittney Spears, kot mi je mimogrede pomežiknila sestrična in pričakovala, da me bo to blazno impresioniralo, jaz pa sem bila v obdobju, ko nisem poslušala drugega kot metallico ), pa enega sicer luštnega belega puloverčka s kapuco, ki pa je bil tako grozno kratek, da bi razkazovala popek (česar zaradi bolečih menstruacij še v srednji šoli praviloma nisem počela). Pa verjetno je bilo še kaj vmes, kar sem že pozabila. Za majčko vem, da je romala k mlajši sestri od prijateljice, puloverček pa k sosedovi najstnici (to je bilo v času pred licitacijami ), pa smo bili vsi zadovoljni.

Na hrvaški meji včeraj ponoči v majhni sobici:
Ne kadiš trave?
Ne.
Se pravi, če preiščem avto, je ne bomo našli?
Ne.
Aha, si jo dobro skrila.

Prejšnjič so bili bolj vztrajni, so nama eno uro avto pregledovali, sva imela sumljiv odprt jogurt in pasji briket

A ti je uspelo resna ostat?

Avto je bil pred enim mesecem na servisu. Menjava pogonjskega jermena in še par malenkosti. 300€. Ko sem odpeljala s servisa, se mi je po enem kilometru zataknila sklopka (pedal je šel do konca dol, nazaj gor pa ni hotel skočiti ). Kličem serviserja, pravi, naj jo potegnem nazaj gor. Glej čudo - primem pedal in ga potegnem nazaj gor in zadeva spet dela. Verjetno so na servisu med delom kaj premaknili. Sem peljala seveda avto nazaj pokazat in je rekel, da je sklopka že izrabljena in da bo potrebna menjava. Zdajle peljem avto na servis in se poslavljam od 300-400 €. Ampak glede na to, da sem s tem avtom prevozila 170.000 km in je ves ta čas super delal (seveda redno servisiran), se verjetno ne smem pritoževati, ane?

Hm, biarritz, ima kdo od vaju drede? Mene so nazadnje pregledovali, ko sta imela kolega in moj dragi še konkretne drede, ampak to samo na enem prehodu.

sansa, po 170k km se pač zadeve iztrošijo, tako da razen tega, da boš fajn izpraznila denarnico, res nimaš razloga za pritoževanje Jaz svojega avta recimo nisem posebej dobro vzdrževala - peljala sem ga na servia, ko je bilo nujno, tako da ko so zadeve začele odpovedovat, so bili zneski še dosti hujši ... Sploh ko sem skoraj hkrati morala menjat sklopko in delat veliki servis ... Je šlo enih 1000 evrov približno ...
Tako da vsem priporočam redno vzdrževanje avta, vsaj enkrat letno osnovne servise (pri mehaniku, ki mu zaupate), ker so dosti cenejši kot popravljanje svari, ko so že pokvarjene

Jaz si bom pa ravnokar začela prepevat joooj kolk sm jz dons utrujen...

Sem slišala, da je neka oseba, ki nekajkrat mesečno prostovoljno pomaga v dveh od zavetišč toliko "osveščena", da je dopustila, da se je eni od njenih psičk (imela naj bi pet posvojenih psov) že dvakrat zgodil ops in sedaj oddaja mladiče.

To, da nekdo pomaga pa četudi v desetih zavetiščih, ni kriterij za nič. Nekateri to počnejo izključno zato, da se sami sebi in drugim zdijo fajn. V štajerskem zavetišču oseba, ki je tam zaposlena že kakšnih 10 let in je na psovojitvenem telefonu, nima porihtanih svojih mačk.

Naj še jaz malo pojamram, ker sem danes posebno žalostna, pa še pritisk je padel. Utrujena sem od vloge kante, v katero razni klicatelji zlivajo žolč, ker jim nočem oddati muca za ven in poslušanja obrazločitev v zvezi s kratenjem mačje svobode. In groženj, da je mačk tako kot listja in trave in bodo posvajali drugje, če se ne spametujemo. Pa posvajajte drugje je..... in ne mi več težit. Pa dost mam klicev, ko je nekdo našel muca in pričakuje, da se bo nekdo iz MH nemudoma vsedel v avto in jih rešil zoprne situacije, ker naj bi bili to dolžni storiti. Vsak tak klic povzroči skrb, tesnobo, tudi nekakšno slabo vest (zakaj že?). Vedno ponudimo pomoč, če ni druge rešitve (in ponavadi je ni). Ampak tako ne more iti v nedogled. Strah me je naslednjega klica. Pa jaz sprejmem samo delček njih, vse ostalo pa Helena. Čudno, da se ji ni že zmešalo. V glavnem, kontakti z ljudmi so bistveno bolj naporni kot nega in skrb za varovančke. To sem sicer vedela že prej, ampak danes mi je malo težje kot ponavadi. Mogoče zaradi nedolžnega mačjega otroka, ki čaka v moji kopalnici, da ga popoldan prevzame Helena. Le kam ga sploh še lahko namesti?

Ne vem, kaj naj rečem. Si ne predstavljam biti v tvoji koži. V službi imam delo s strankami in
me velikokrat prime, da bi razbila ali telefon ali kaj drugega, pa ne smem. Pa to sploh ni
primerljivo, ker moja služba nima nič opraviti s trpljenjem živih bitij.


Ne bom napisala, da bo kdaj bolje. Se boš pa ti mogoče že jutri bolje počutila, imela več energije,
dobila kakšen dober klic...
Danes je eden izmed tistih dni.

Le kam ga sploh še lahko namesti?

Sej veš, v sedmi štuk, pa ful fajn, ko jih imamo tolko, bomo jako bogati, ko jih prodamo, nekatere celo dvakrat.

da razložim mojo frekvenco trenutno na telefonu. Sem šla za deset minut v spodnje nadstropje in sem imela 9 zgrešenih klicev in 4 sporočila. Nekateri so tako nestrpni, da so me v tem času klicali celo po trikrat. Moje oglašanje na telefon je precej selektivno, kadar ne zmorem več in imam občutek, da mi bo počila glava, se oglašam samo našim puncam, svojim otrokom in dragemu. Kadar je še slabše, se ne oglašam. Občasno po cel dan komuniciram le po sms-ih, ker ne zmorem drugega. No, saj tisti, ki me dobro poznate, to že veste.

Naj še jaz malo pojamram, ker sem danes posebno žalostna, pa še pritisk je padel. Utrujena sem od vloge kante, v katero razni klicatelji zlivajo žolč, ker jim nočem oddati muca za ven in poslušanja obrazločitev v zvezi s kratenjem mačje svobode. In groženj, da je mačk tako kot listja in trave in bodo posvajali drugje, če se ne spametujemo. Pa posvajajte drugje je..... in ne mi več težit. Pa dost mam klicev, ko je nekdo našel muca in pričakuje, da se bo nekdo iz MH nemudoma vsedel v avto in jih rešil zoprne situacije, ker naj bi bili to dolžni storiti. Vsak tak klic povzroči skrb, tesnobo, tudi nekakšno slabo vest (zakaj že?). Vedno ponudimo pomoč, če ni druge rešitve (in ponavadi je ni). Ampak tako ne more iti v nedogled. Strah me je naslednjega klica. Pa jaz sprejmem samo delček njih, vse ostalo pa Helena. Čudno, da se ji ni že zmešalo. V glavnem, kontakti z ljudmi so bistveno bolj naporni kot nega in skrb za varovančke. To sem sicer vedela že prej, ampak danes mi je malo težje kot ponavadi. Mogoče zaradi nedolžnega mačjega otroka, ki čaka v moji kopalnici, da ga popoldan prevzame Helena. Le kam ga sploh še lahko namesti?

Meni se zdi to eden najtežjih delov vsega dela z zavrženimi živalmi. In tista grozna odgovornost, ko te stiska, ko tehtaš, a je pravi ali ni pravi, a res mačka oddajam v dober dom ali se kje skriva kakšna "zanka" ... občudujem vse, ki vam dan na dan na dan uspeva mirno in zbrano spraševati in razlagati enake stvari.

Sem pa nekaj razmišljala: a bi lahko pripravili en PDF tipa "Zakaj mačk ne oddajamo nazaj na cesto?" z vsemi mačjehišnimi primeri "srečnih mačk s ceste" (zraven še "potem", da je razlika ja v oči vpijoča). Jaz bi nato z veseljem kličočega povprašala po e-mail naslovu, da mu pošljem za dokument, naj pogleda in me še enkrat pokliče nazaj, če še vedno misli, da mačke spadajo na cesto (ali pa se to obesi na stran MH).

Mislite, da bi to imelo kakšen smisel?

Pa dost mam klicev, ko je nekdo našel muca in pričakuje, da se bo nekdo iz MH nemudoma vsedel v avto in jih rešil zoprne situacije, ker naj bi bili to dolžni storiti.

Pa dobro a nimamo kukr enih predpisov, ki določajo postopke ob najdbi živali in institucije, ki so v resnici dolžne pomagat rešit zoprno situacijo?

Mogoče pa danes, ko je ravno tak dan, ugotovim, da ne znam brat, ampak jaz preberem tole:

III. SPREJEM ŽIVALI

11. člen

Imetnik zavetišča sprejme obvestilo o zapuščeni živali, ga vpiše v evidenco, preveri, ali je žival na seznamu pogrešanih živali in obvesti skrbnika, sicer pa zagotovi ulov in prevoz živali v zavetišče, če najditelj tega ne more storiti sam.

Imetnik zavetišča mora zagotoviti namestitev živali v zavetišče v roku 24 ur po sprejemu obvestila, če gre za poškodovano žival, pa v roku 4 ur.

...
...
...

12. člen

Če se najde zapuščene prostoživeče domače mačke, imetnik zavetišča te živali sprejme, jim po potrebi zagotovi ustrezno veterinarsko oskrbo, zagotovi sterilizacijo oziroma kastracijo in jih po okrevanju, če ni interesenta, ki bi jih prevzel v skrbništvo, ustrezno označene vrne v okolje, kjer so bile najdene, če je okolje primerno za vrnitev.



A ne bi raje težili znancem/sorodnikom/... da poskrbijo za s/k svojih mačk, pa zavetiščem, da korektno poskrbijo za zapuščene živali, tako kot velevajo protokoli in predpisi?

Skuiki, saj ne vem, če bi se izplačalo v to vlagati energijo. Tisti, s katerimi imam opravka, so vsi po vrsti iz kategorije "prepričani v svoj prav". Tudi konkretni primeri jih zagotovo ne bi spreobrnili, saj imajo vedno na zalogi pojasnilo, da zaradi tistih nekaj primerov res ne gre tiščat notri vseh ostalih in jih prepustiti trpljenju notranjega bivanja. Sama si vedno vzamem čas za vsakogar, razlagam, navajam primere. Si mislim, da če se prime vsaj enega, je bilo vredno truda. Samo tak način človeka občasno izprazni, seveda pa bo že jutri bolje in delo bom še naprej opravljala na enak način, ker drugače ne znam. Bi bil pa res dobrodošel kakšen normalen klic, da ohranim vero v ljudi.

Sem pa nekaj razmišljala: a bi lahko pripravili en PDF tipa "Zakaj mačk ne oddajamo nazaj na cesto?" z vsemi mačjehišnimi primeri "srečnih mačk s ceste" (zraven še "potem", da je razlika ja v oči vpijoča). Jaz bi nato z veseljem kličočega povprašala po e-mail naslovu, da mu pošljem za dokument, naj pogleda in me še enkrat pokliče nazaj, če še vedno misli, da mačke spadajo na cesto (ali pa se to obesi na stran MH).

Mislite, da bi to imelo kakšen smisel?

Se javim za grafično oblikovat in postavit v računalniškem programu, če mi napišete tekste in date slikce.

Jaz še nekaj opažam pri veliko ljudeh, ki so prepričani v prednosti mačje "svobode": da mačke same vedo, da je cesta nevarna,
pa da jih avto lahko povozi in da tistih "nekaj" povoženih je samo smola. Ko jim potem razlagam,
da naj mačka primerjajo z dve-letnim otrokom, ki ga tudi ne bi samega
pustili na cesto,dobivam veliko začudenih pogledov "a res al kaj,
sem mislil,da so mački bolj pametni". Očitno zelo zakoreninjena ljudska "resnica".

Mah, ljudi je vse sorte.

Se spomnim, ko sem z mojim lani poleti pri enem bloku merkala starega ZP Valterja in zraven klicala lastnico (je imel št. na ovratnici), naj pride ponj, ki je sicer toliko skrbna, da je kao dala oglas na radio, a po drugi strani tako butasta, da je bogega starčka zmerjala (ko je prišla ponj) zakaj ni šel sam domov, če pa ve kje je doma?? Halo, med temi ulicami se še jaz zgubim, pa ni važno če je samo minuto stran! S tem da je vmes še cesta. Ampak ne, bogi Vali bi moral vedt kje je doma. Prav spomnim se kako je smrdel, ona pa vsa spedenana in naparfumirana do konca vsa slabe volje, ker pes ni sam prišel domov. Glede na starost mu zelo vrjetno tudi nos ni več delal dobro. Ah.


Gipsy

Duško, zakaj zmeraj glih tanajboljši, najbolj pozitivni, najtežje pogrešljivi ljudje in taki ki so RES kaj naredili za človeštvo, fašejo svinjske neozdravljive bolezni?

Zato, ker ima tudi Bog takšne rad ob sebi... Bi ti rekla kakšna babica...