Moj današnji duško je bolj začuden kot jezen, pa malo offtopic. Danes je pri vratih pozvonilo prezeblo dekle. Rekla je da je študentka in da prodaja vrečke. Sem bila kar malo začudena, vem da je bila to nekaj let (oz. več kot desetletje nazaj) ustaljena praksa za zbiranje denarja, pa sem mislila da tega ne počnejo več. Kakorkoli, za dober namen sem vedno pripravljena kaj prispevat, pa sem povprašala po ceni. Odgovor 21€

me je kar malo šokiral, prav tako me ni potolažilo dejstvo da gre za 300 precej velikih vrečk (mislim da 3l). 300 plastičnih vrečk že iz ekološkega vidika ne želim imet na vesti (čeprav naj bi bile eko vrečke, kar pa ne vem kaj bi naj pomenilo, jaz navadno kupujem biorazgradljive in te jim niso bile niti slučajno podobne), pa tudi porabim jih zelo malo, manj kot 50 letno, kar pomeni vsaj 6 letno zalogo... Tretji razlog je bil, da niti nisem imela toliko denarja v denarnici. Meni se to ne zdi ravno malo...

. Ker manjšega pakiranja ni imela, sem ji dala nekaj drobiža, vrečk pa nisem kupila.
Ne vem, po mojem spominu, sta moja mami in babica z veseljem kupili 50 ali 100 vrečk, ki so stale 200-500 tolarjev, pa primaknili še nekaj zraven. Tudi jaz bi, samo 21€ za vrečke?

El gato, sólo el gato apareció completo y orgulloso: nació completamente terminado, camina solo y sabe lo que quiere.
Pablo Neruda