udomačen tiger
Prispevkov: 2925
Pridružen: Ne okt 17, 2010 6:21 pm
Sr okt 19, 2011 12:56 pm
Re: Pa dejmo še kakšen vic dneva
Kovačeva Tine in Cveta (imena so, seveda, izmišljena) nikakor nista mogla zaploditi dete in odločila sta se za surogatnega očeta.
Tisti dan, ko naj bi se prikazal gospod, ki naj bi Kovačevima zagotovil dete, je Tine poljubil svojo ženo in rekel: “No, zdaj pa grem. Gospod bi moral biti kmalu tu.”
Pol ure kasneje je na vrata pomotoma pozvonil fotograf, specializiran za fotografiranje dojenčkov, katerega so naročili sosedje v isti stolpnici: “Pozdravljeni, gospa… za danes ste me naročili da…. “
Cveta je živo zardela od sramu: “Ni potrebno razlagati, vem zakaj ste tu. Sem vas pričakovala…”
“No, lepo,” je rekel fotograf. “Dobro torej… potem že veste, da so dojenčki moja specialnost…”
“Saj, z možem upava, da res. Prosim, vstopite, sedite…” ga povabi Cveta v stanovanje. Potem pa v veliki zadregi vpraša: “Torej, kako pričneva?”
“Kar prepustite vse meni,” je navdušen fotograf. “Običajno poskusim enkrat ali dvakrat v banji, pa enkrat na zofi in morda nekjakrat na postelji. Največkrat je najbolj lušno kar na tleh v dnevni sobi… tam je običajno precej prostora za akcijo…”
Cveta vedno bolj zardeva in momlja: “Banja? Zofa? Na tleh v dnevni sobi? Saj ni čudno, da nama s Tinetom ni uspelo!”
“Ja, veste gospa, nihče ne more garantirati, da bo vsakič dobro uspelo. Ampak če poskusimo več različnih položajev in iz različnih kotov, sem prepričan, da boste zadovoljni!”
“Ježešmaričkapomagaj, to je pa veliko dela,” je zaprepadena Cveta.
“Gospa, v mojem poklicu si je treba vzeti čas. Tudi meni bi bolj ustrezalo, da opravim v petih minutah, a sem prepričan, da vas to ne bi zadovoljilo.”
“Prav gotovo, da ne,” potihoma reče Cveta.
Fotograf odpre svojo torbo in izvleče portfelj s fotografijami dojenčkov: “Tole sem naredil na strehi avtobusa… ” Cveta se prekriža in položi roko na usta.
“… in tale dvojčka sta še posebej dobro izpadla, glede na to, da je bila njuna mati izredno težavna pri sodelovanju…”
“Težavna?” se začudi Cveta.
“Ja, se bojim da res. Na koncu sem jo moral spraviti v park, da sem lahko svoje delo dobro opravil. Ljudje so se zbrali okrog in skušali vse videti.”
“Okrog so stali?” se vse bolj čudi Cveta.
“Ja.. in to cele tri ure, če ne celo več. Mati je nenehno cvilila in kričala… zelo težko sem se koncentriral. In ko se je pričelo temniti, sem moral res pohiteti. Ko so na koncu že veverice grizljale mojo opremo, sem moral zaključiti.”
Cveta se zaprepadeno nagne naprej: “So veverice dejansko grizljale vašo… aam… opremo?”
“Resnično gospa.. prav zares! No, če ste pripravljeni, bom postavil svojega Canona na trinožnik… je preveč težak, da bi ga stalno držal v roki.. pa lahko začneva.”
Cveta je padla v nezavest.
Tisti dan, ko naj bi se prikazal gospod, ki naj bi Kovačevima zagotovil dete, je Tine poljubil svojo ženo in rekel: “No, zdaj pa grem. Gospod bi moral biti kmalu tu.”
Pol ure kasneje je na vrata pomotoma pozvonil fotograf, specializiran za fotografiranje dojenčkov, katerega so naročili sosedje v isti stolpnici: “Pozdravljeni, gospa… za danes ste me naročili da…. “
Cveta je živo zardela od sramu: “Ni potrebno razlagati, vem zakaj ste tu. Sem vas pričakovala…”
“No, lepo,” je rekel fotograf. “Dobro torej… potem že veste, da so dojenčki moja specialnost…”
“Saj, z možem upava, da res. Prosim, vstopite, sedite…” ga povabi Cveta v stanovanje. Potem pa v veliki zadregi vpraša: “Torej, kako pričneva?”
“Kar prepustite vse meni,” je navdušen fotograf. “Običajno poskusim enkrat ali dvakrat v banji, pa enkrat na zofi in morda nekjakrat na postelji. Največkrat je najbolj lušno kar na tleh v dnevni sobi… tam je običajno precej prostora za akcijo…”
Cveta vedno bolj zardeva in momlja: “Banja? Zofa? Na tleh v dnevni sobi? Saj ni čudno, da nama s Tinetom ni uspelo!”
“Ja, veste gospa, nihče ne more garantirati, da bo vsakič dobro uspelo. Ampak če poskusimo več različnih položajev in iz različnih kotov, sem prepričan, da boste zadovoljni!”
“Ježešmaričkapomagaj, to je pa veliko dela,” je zaprepadena Cveta.
“Gospa, v mojem poklicu si je treba vzeti čas. Tudi meni bi bolj ustrezalo, da opravim v petih minutah, a sem prepričan, da vas to ne bi zadovoljilo.”
“Prav gotovo, da ne,” potihoma reče Cveta.
Fotograf odpre svojo torbo in izvleče portfelj s fotografijami dojenčkov: “Tole sem naredil na strehi avtobusa… ” Cveta se prekriža in položi roko na usta.
“… in tale dvojčka sta še posebej dobro izpadla, glede na to, da je bila njuna mati izredno težavna pri sodelovanju…”
“Težavna?” se začudi Cveta.
“Ja, se bojim da res. Na koncu sem jo moral spraviti v park, da sem lahko svoje delo dobro opravil. Ljudje so se zbrali okrog in skušali vse videti.”
“Okrog so stali?” se vse bolj čudi Cveta.
“Ja.. in to cele tri ure, če ne celo več. Mati je nenehno cvilila in kričala… zelo težko sem se koncentriral. In ko se je pričelo temniti, sem moral res pohiteti. Ko so na koncu že veverice grizljale mojo opremo, sem moral zaključiti.”
Cveta se zaprepadeno nagne naprej: “So veverice dejansko grizljale vašo… aam… opremo?”
“Resnično gospa.. prav zares! No, če ste pripravljeni, bom postavil svojega Canona na trinožnik… je preveč težak, da bi ga stalno držal v roki.. pa lahko začneva.”
Cveta je padla v nezavest.
If you see me smiling, it`s because I`m thinkig of doing something evil or naughty. If you see me laughing, it`s because i`ve already done it!
.... Pol ne rabiš očal 
