Re: Melaaaa!
Objavljeno: Ne nov 21, 2010 11:10 amMidva sva hišo kupila letos, tako da za vsaj en del je poskrbljeno. Ima ljubek ograjen atrij, kamor bi lahko mačke vodila na vrvici. Imam pa en hudo resen pomislek.
Moji mački (pa najbrž tudi vsi ostali) so taki, da vsako novo pravico jemljejo za samoumevno. Recimo v spalnico ne smejo, ker imam tam kup (strupenih) lončnic. Ko so enkrat udrli v spalnico, se je začelo teženje: praskanje po vratih in tuljenje. Šele po menjavi običajne kljuke za Čupovarno bunko se je po nekaj tednih ali celo mesecih prepovedanega vstopa stanje približno umirilo.
Moje razmišljanje pa je tako: mačkov vetrolov sploh ne zanima. Prav nikoli pa ne poskušajo prerinit tja. Pazimo, da vhodna vrata in vrata vetrolova nikoli niso odprta hkrati ter da mački nikoli niso v vetrolovu (za vsak primer tudi tukaj bunka namesto kljuke). Če jih bom enkrat peljala ven, bo miru v trenutku konec. Prehajanje ven in notri bo postalo ful bolj tvegano. Pa še obiski v veliki večini kljub vsemu pranju možganov vedno znova pozabijo, da je treba pazit, da so ena od obeh vrat v vsakem trenutku zaprta. Če bojo mački vajeni hodit ven, bojo prežali pred vrati in smuknili ven ob vsaki priliki, da jih bom lovila po celem Logatcu.
Prej smo živeli v bloku in so mi - firbci - kljub vsej previdnosti pobegnili na stopnišče. Punci sta čisto skulirani in sem ju brez problema odnesla nazaj. Jack pa se spremeni v histerično pihajočo krempljasto pošast, ki začne brezglavo bežat. Njemu novo okolje predstavlja res hud stres in odreagira zelo burno. Nočem pomislit, kaj bi se zgodilo, če bi se znašel zunaj.
Vem, da je razmišljanje sebično - nočem jih peljat ven na vrvici zato, ker bo s tem moje življenje dosti bolj zakomplicirano.
Moji mački (pa najbrž tudi vsi ostali) so taki, da vsako novo pravico jemljejo za samoumevno. Recimo v spalnico ne smejo, ker imam tam kup (strupenih) lončnic. Ko so enkrat udrli v spalnico, se je začelo teženje: praskanje po vratih in tuljenje. Šele po menjavi običajne kljuke za Čupovarno bunko se je po nekaj tednih ali celo mesecih prepovedanega vstopa stanje približno umirilo.
Moje razmišljanje pa je tako: mačkov vetrolov sploh ne zanima. Prav nikoli pa ne poskušajo prerinit tja. Pazimo, da vhodna vrata in vrata vetrolova nikoli niso odprta hkrati ter da mački nikoli niso v vetrolovu (za vsak primer tudi tukaj bunka namesto kljuke). Če jih bom enkrat peljala ven, bo miru v trenutku konec. Prehajanje ven in notri bo postalo ful bolj tvegano. Pa še obiski v veliki večini kljub vsemu pranju možganov vedno znova pozabijo, da je treba pazit, da so ena od obeh vrat v vsakem trenutku zaprta. Če bojo mački vajeni hodit ven, bojo prežali pred vrati in smuknili ven ob vsaki priliki, da jih bom lovila po celem Logatcu.
Prej smo živeli v bloku in so mi - firbci - kljub vsej previdnosti pobegnili na stopnišče. Punci sta čisto skulirani in sem ju brez problema odnesla nazaj. Jack pa se spremeni v histerično pihajočo krempljasto pošast, ki začne brezglavo bežat. Njemu novo okolje predstavlja res hud stres in odreagira zelo burno. Nočem pomislit, kaj bi se zgodilo, če bi se znašel zunaj.
Vem, da je razmišljanje sebično - nočem jih peljat ven na vrvici zato, ker bo s tem moje življenje dosti bolj zakomplicirano.
prav nobel 
Wau, nisem vedela.. da je ta gospa (Laurel Burch) nekaj zelo posebnega in srčnega, pa da je več ni. Prav ganljivo. Sem si šla po googlat in pogledala posnetek.