Daj si duška

fentala šreder

temu se reče - zamortiziral se je

ni se (še).
mam samo pet vreč pa pol, bemoboba (sej so zlo speštane, ker jih fajn pretlačim, ampak vseeno ...)

Dobila čestitko od dacarjev. Hočejo še jurja štirsto. Saj ne morm verjet

pr nas so malo manj zahtevni, ampak so tudi lepe pozdrave poslali, ja

Dobila čestitko od dacarjev. Hočejo še jurja štirsto. Saj ne morm verjet

Dobro preveri vse podatke, sploh olajšave. Moj dragi je lani dobil podoben pozdravček, pa je ugotovil, da so ga kljub spodobni plači uvrstili kot vzdrževanega družinskega člana in mu niso priznali splošne olajšave. Nakar mu je en ekstra sposoben dacar zavrnil pritožbo. Morš bit pa res genij da veš, da plača in biti vzdrževan družinski član ne gre skupi... . Potem so mu rekl naj kr plača, sej mu bodo vrnal. No, šele drugi osebni izlet na davčno upravo je obrodil sadove.

Tale je za gipsy in za renato. saj vesta, za kaj gre, a ne? hepi, hepi, hepi

očitno je letos v modi na dursu pošiljat lepe pozdrave svojim sužnjem. se probam danes že cel dan skulirat nazaj lopovi sakramenski

Ljubček zlati.

Dobila čestitko od dacarjev. Hočejo še jurja štirsto. Saj ne morm verjet

Zdaj sem pa čisto pomirjena. Od mene hočejo samo petsto. Lucky me

Hvala, Helena.

Jaz pa dobim neko revščino nazaj

Zelo žalostna in besna obenem za vsako žival, ki mora od doma.
Če bi ljudje le malo bolj razmislili pred posvojitvijo, en kanček bolj. Naša življenja niso nekaj samoumevnega, v vsakem trenutku se lahko vse, dobesedno vse postavi na glavo, zato nič ne škodi, če pred posvojitvijo ali nakupom pomislimo tudi na to, kaj bo s temi bitji v primeru, da se nam življenje čez noč obrne v napačno smer. Ker to se dogaja. Neprestano. Ne gre za paranojo ali neupravičen strah, gre za zdrav razum, gre za odgovornost.
Imamo koga, na katerega se lahko zanesemo, če mi odpovemo? Bo za naše živali lahko kdo poskrbel, nam bo lahko kdo pomagal, da jih ne bomo po mesecih ali letih dobesedno ruvali iz njihovih življenj, kot da so njivski plevel? Ne posvajajmo in ne kupujmo, če imamo pomisleke, prosim, prosim. Ne bodimo egoisti, ne omislimo si živega bitja zato, ker nam tako pač paše, ker jih je lepo objavljati na forumih ali na FB, vse ostalo pa - eh, bomo že nekako. Ne, nič ne bo "že nekako" samo od sebe, je treba včasih tudi sive celice vključiti.
Pa saj ne pomaga prav nič, kajne.

Moksa: po eni strani te čist razumem in se strinjam s tabo,
po drugi strani pa - če bi res vsi tako razmišljali, ne bi NIKOLI nihče posvojil nobene živali. Kaj pa če mi hiša zgori, a potem bom morala svoje živali ruvat iz njihovega okolja? Bolje da jih ne posvojim.
Kaj pa če mi sorodniki umrejo? potem mi jih ne bo mogel nihče čuvat, če bom morala v tujino, bolje da jih ne posvojim, itd.

Včasih je treba malo riskirat, drugače nimaš nič od življenja. Če bi se jaz ozirala na vse probleme k jih imam (bolezni, ne smem vozit avta, 300 let stara hiša, sorodniki z boleznimi itd) bi živela sama samcata osamljena in ne bi imela nobene živalce, da bi mi lahko delala družbo in krajšala čas.

presneto.....res moram bit trenutno v enem posebnem moodu, ker se z obema strinjam, pa tako povsem nasprotno pišeta...
eh... ena sama žalost

Tudi jaz se z obema strinjam. Nikoli ni za nobeno stvar 100% garancije, kar pa ne pomeni, da lahko kar brez kakršnegakoli razmisleka rinemo dalje in sprejemamo pomembne odločitve po hipnem nagibu. Ali po vremenu. Ali kot se nam pač zazdi. Sploh, če s tem vplivamo na življenja drugih. In po navadi vplivamo.

Itak pa v zgodbi, ki nas je vzpodbudila k temu pisanju, ni prišlo do nobenih bistvenih življenjskih sprememb. Vse je bolj kot ne isto, kot je bilo ob posvojitvi.

Me zanima, če bi se tako na "easy" znebila tudi lastnega otroka, če bi ga imela v tem času .... situacije so res nepredvidljive in je treba vnaprej razmislit, kaj pa če/ko ... pa upat, da ne pride do česa slabega, itak, ampak zavedat se, da pa lahko pride do česa takega, nepredvidljivega. In se na podlagi tega odločat, ali boš kos temu in onemu ali ne.
Zame so moje živali kot otroci, dejansko in močno upam, da ne bom nikoli prelomila tega, kar bom sedaj napisala - nikoli, ampak res nikoli ne bi svojih živali dala stran, razen če bi se šlo za življenje in smrt (ne poznam take situacije, niti se je ne spomnim trenutno). Bog ne daj, da se kdaj zgodi kaj tako slabega, da bi sploh pomislila na to.

Moksa: po eni strani te čist razumem in se strinjam s tabo,
po drugi strani pa - če bi res vsi tako razmišljali, ne bi NIKOLI nihče posvojil nobene živali. Kaj pa če mi hiša zgori, a potem bom morala svoje živali ruvat iz njihovega okolja? Bolje da jih ne posvojim.
Kaj pa če mi sorodniki umrejo? potem mi jih ne bo mogel nihče čuvat, če bom morala v tujino, bolje da jih ne posvojim, itd.

Včasih je treba malo riskirat, drugače nimaš nič od življenja. Če bi se jaz ozirala na vse probleme k jih imam (bolezni, ne smem vozit avta, 300 let stara hiša, sorodniki z boleznimi itd) bi živela sama samcata osamljena in ne bi imela nobene živalce, da bi mi lahko delala družbo in krajšala čas.

Se strinjam s tabo, hec je v tem, da prav popolnoma. Sem tudi sama zapisala, da življenje ni samoumevno in da se lahko kadarkoli obrne. Po vsej verjetnosti je izredno malo posvojiteljev, ki so taki puščavniki, da nimajo dobesedno nikogar pod tem nebom - primer, ki je izzval moj post, zagotovo ni takšen. Ostajam mnenja, da je point v odgovornosti, predvsem pa v spoštovanju nekega živega bitja - naj bo to maček, človek, pes, kobilica ali drevo. Omaro jo lahko premikam in z njo ravnam kakorkoli mi paše, pa s tem ne prizadenem nikogar, z živimi bitji pa ne gre tako zlahka. Ta in tudi ostali forumi in FB so prepolni zgodb o vrnjenih živalih, razlogi za vrnitve so običajno taki, da bi se človek na vsa usta režal, če ga ne bi ob tem pravzaprav dajala neizmerna žalost. Pred parimi dnevi sem brala, da so posvojitelji po petih letih (!!!) vrnili muco, ki je bila cimra mojega Sinija pri začasnici. Zaradi prihoda dojenčka. Mislim, ej, dojenčka. Čudovita popotnica otroku, ni kaj. Pa alergije, namišljene in prave. Pa selitve v tujino (kjer so živali notorično prepovedane, a ne). Pa menjave služb. Pa izguba služb. O krizi raje ne bom - hvalabogu, da jo imamo, za nekatere je krasen izgovor za marsikaj.
Ne vsega, ampak marsikaj od naštetega se da predvideti in se temu primerno obnašati in ne misliti izključno in zgolj samo na lastno rit. Se opravičujem, če sem koga prizadela, ampak malo preveč tega sem doživela in prebrala v zadnjem obdobju.

Se strinjam s tabo, hec je v tem, da prav popolnoma. Sem tudi sama zapisala, da življenje ni samoumevno in da se lahko kadarkoli obrne. Po vsej verjetnosti je izredno malo posvojiteljev, ki so taki puščavniki, da nimajo dobesedno nikogar pod tem nebom - primer, ki je izzval moj post, zagotovo ni takšen. Ostajam mnenja, da je point v odgovornosti, predvsem pa v spoštovanju nekega živega bitja - naj bo to maček, človek, pes, kobilica ali drevo. Omaro jo lahko premikam in z njo ravnam kakorkoli mi paše, pa s tem ne prizadenem nikogar, z živimi bitji pa ne gre tako zlahka. Ta in tudi ostali forumi in FB so prepolni zgodb o vrnjenih živalih, razlogi za vrnitve so običajno taki, da bi se človek na vsa usta režal, če ga ne bi ob tem pravzaprav dajala neizmerna žalost. Pred parimi dnevi sem brala, da so posvojitelji po petih letih (!!!) vrnili muco, ki je bila cimra mojega Sinija pri začasnici. Zaradi prihoda dojenčka. Mislim, ej, dojenčka. Čudovita popotnica otroku, ni kaj. Pa alergije, namišljene in prave. Pa selitve v tujino (kjer so živali notorično prepovedane, a ne). Pa menjave služb. Pa izguba služb. O krizi raje ne bom - hvalabogu, da jo imamo, za nekatere je krasen izgovor za marsikaj.
Ne vsega, ampak marsikaj od naštetega se da predvideti in se temu primerno obnašati in ne misliti izključno in zgolj samo na lastno rit. Se opravičujem, če sem koga prizadela, ampak malo preveč tega sem doživela in prebrala v zadnjem obdobju.

No, to!
p.s. Cimra od Sinija, Merci, je bila vrnjena še z enim muckom, torej po skoraj petih in šestih letih sta bila vrnjena oba. Ker sem imela gospoda na telefonu tudi jaz, lahko samo rečem, ubogi otroci, ki se rodijo takim ljudem.