Evropska, slovenska (in še kakšna) trenutne pasja realnost

Tole bo malce daljše vabilo k razmisleku in deljenju mnenj. Vzpodbudilo ga je več stvari. Najprej (pa ne po kronološkem vrstnem redu) določene prezentacije na letošnji ICAWC. Pa kakšno leto stari očitki ob "uvozu" Adota. Pa razmišljanje o tem, kam gremo.

Pa pojdimo po vrsti. Kar je mene najbolj presenetilo letos na konferenci, so bile trditve predstavnikov živalovarstvenih organizacij iz zahodne Evrope o tem, da imajo premalo psov! Da je povpraševanje veliko večje, kot je ponudba na trgu. Kar seveda predstavlja idealno gojišče za vzhodnoevropske pasje farme, švercanje in preprodajo. Nekaj o tem je predstavljeno tukaj.

Zavetišča v nekaterih zahodnoevropskih državah, predvsem tam, kjer nimajo BSL (Breed-specific legislation - zakonodaja, ki omejuje ali prepoveduje določene, predvsem nevarne, pasme) se vse bolj spreminjajo v doživljenjska bivališča psov tipa bul. Drugih psov v zavetiščih praktično ni, če se kakšen pojavi, je posvojen v nekaj urah. Zaradi neposvajanj "nevarnih" in nevarnih psov, so v mnogih zavetiščih te pse oddajali v posvojitve pod pretvezo, da gre za labradorce. Ker so se mnogi od teh "labradorcev" kasneje pokazali kot hudo agresivni do drugih psov, je posvajanje iz zavetišč postalo še manj priljubljeno, buli pa imajo še manj možnosti, da bodo kadarkoli zapustili zavetiške bokse. Vsaj živi ne.

Nekaj primerov trenutne "ponudbe" nizozemskih zavetišč:
http://www.dierenasielamsterdam.nl/EN/intro_asiel_en_our_dogs.htm
http://www.netherlandsdogrescue.co.uk/adopt_a_dog.php?page=1
http://www.harborhumane.org/adopt/search-adoptable-pets/ (psi so čisto na koncu, pod mucami. itak)

Na drugi strani, kot že rečeno, preprodaja cveti. Ob tem je najbolj žalostno to, da ljudje baje dobro vedo, kaj delajo, pa to vseeno počno. V vseh medijih se redno vrstijo osveščevalni oglasi, ki opozarjajo na problematiko švercanja, preprodaje, kupovanja psov. Baje da je količina in pogostost takšnih kampanj tolikšna, da izgovor o nevednosti enostavno ni mogoč. Ljudje tudi sami priznavajo, da se zavedajo, od kod je najverjetneje prišel njihov psiček, ampak ga vseeno kupijo. Ker imajo na voljo samo dve opciji (no, v resnici tri, ampak tretja je za večino ne-opcija): pasemskega psa, na katerega morajo čakati leto, dve, tri, tudi štiri, odvisno od zaželjenosti pasme ali pa psička iz vzhodnoevropske farme, ki je na voljo tu in sedaj na vsakem koraku, za mnogo manjši denar. V zavetiščih namreč psov ni. No, v resnici so, a le psi tipa bul in morda še kakšen star, velik in črn ne-bul. In teh psov posvojitelji ne prepoznavajo kot opcije. Torej, povprečen posvojitelj, ki želi malega ali srednje velikega psa, prijaznega, primernega za bivanje z otroki, primernega za bivanje v urbanem okolju, bo med tremi naštetimi opcijami praviloma vedno izbral prešvercanega psa. Tudi takrat, ko denar ni glavni odločitveni faktor, ker mu pač ni za čakati. Potrpežljivost ni ravno značilnost časa, v katerem živimo.

Takšna je realnost na zahodu. Na Balkanu pa vemo, kako je. Psov takšnih in drugačnih je koliko hočeš. Toliko, da se (oprostite, ampak tako pač je) dobesedno drek dela iz njih. Seveda je edina logična misel, ki človeku ob tem pride na misel to, da je treba pse iz Romunije, Bosne, Srbije...prepeljati na zahod. Tako bi dobili čisto win-win situacijo. Onemogočili bi biznis pasjim farmarjem in preprodajalcem. Psi, ki so danes obsojeni na bodisi hitro ali počasno crkovanje, bi zaživeli nova življenja kot človekovi družabniki in družinski člani. Posvojitelji bi prišli do psa po legalni poti, brez hudega čakanja, za bonus pa bi imeli namesto morebitne slabe vesti občutek, da so storili dobro delo. Fino, ne? Seveda bi morala biti zadeva speljana tako, kot je treba. Torej, z resnim sodelovanjem resnih organizacij iz države, ki uvaža in one druge. Izbrani psi bi morali biti pregledani, zdravi, cepljeni, primernih karakterjev, z urejenimi papirji, transport bi moral biti organiziran kot se šika, zadeva bi morala biti skrajno transparentna in poštena. In tu nastanejo problemi. Človek je pač človek, profit je profit, in Balkan je Balkan. Se pa vseeno da. Primer je sodelovanje med Finsko in Romunijo oz. dvema organizacijama iz teh držav.

Na tem mestu moram še o tem: izbrani psi. Sem že nekoč ob eni drugi priložnosti zagovarjala tezo (in bila deležna hudega ogorčenja) da ja, če že uvoz, potem je edino logično in prav, da se uvažajo posvojljivi psi. Torej, mali do srednje veliki, če so pa še puhasti zraven, pa toliko bolje Takšni psi ne bodo odžrli doma zavetiškemu psu tipa bul ali staremu, črnemu zavetiščarju. Takšni psi bodo kvečjemu odžrli dom malemu, puhastemu psičku s pasje farme. Izbiramo pa vedno. Če to hočemo ali ne. In, predvsem, če si to priznamo ali ne. Izbiramo, ko iz zavetišča posvojimo točno tega črnega mačka in ne tistega drugega. Morda bo tisti drugi zato evtanaziran. Izbiramo, ko posvojimo črnega, starega psa in ne tistega rjavega starega. Ki bo tudi morda evtanaziran. Izbiramo, ko enemu odraslemu prijaznemu mačku omogočimo namestitev v zavetišču, drugega pa vrnemo v okolje. Nihče ne more rešiti vseh. Kar pa ni sprejemljiv argument za to, da ne bi rešil vsaj tistih nekaj, ki jih lahko.

Zdaj pa še malo domov, na domači vrtiček. O divjem reševanju, uvažanju in Nujno!!!!!! išče domek!!!! se mi ne da. Ne, ga ne podpiram. Divjega, nelegalnega sploh ne. In me je groza, da se reševalci ne zavedajo tega, kakšno katastrofo lahko povzroči en sam pes, ki pride k nam necepljen. Tudi nisem mnenja, da je Slovenija že sedaj del tistega zahoda, ki rabi in lahko sprejme pse iz drugih okolji. Vsaj množično ne.
Kje točno smo, v primerjavi med zahodom in Balkanom, si ne upam trditi. Cestnih psov nimamo. Kar je super. Pse v nekaterih zavetiščih evtanazirajo. Kar ni tako zelo super, je pa še vedno bolje, kot če bi celo življenje prebili v istem zavetiškem boksu. Kakšne pse evtanazirajo in ali bi jim ob malo bolj zavzetem iskanju domov te lahko našli, ne vem. Po podatkih iz CRP-ja močno narašča število nevarnih psov. Ima to kakšno vezo s tem,da je tudi na naših cestah vse več "labradorcev". Ko pogledam, kdo drži njihove povodce, me vse večkrat (ne vedno, da ne bo pomote! mnogo psov tipa bul ima super lastnike) zvije v želodcu. Smo že skoraj tam, da mora vsak pošten đanki, ki da kaj nase, imeti bula. Da o dilerjih (takšnih in drugačnih) ne govorimo. O pasjih borbah pa tudi ne. Kaj bo z vsemi temi psi? Bodo čez deset let tudi naša zavetišča samo še zadnji in dokončni domovi takšnih psov? Ali pa nas bo divje reševanje in uvažanje psov z juga odmaknilo od zahoda in približalo Balkanu?

Uf, tole je ratalo še daljše, kot sem mislila, da bo. Upam, da je vsaj približno jasno, kaj želim povedati. Še zdaleč ni moja želja odpirati brezplodno debato o uvozu psov in tudi point tega pisanja to ni. Bistvo je v naši vpetosti v širše okolje, o stanju na področju "animal welfare" v tem širšem okolju in o tem, kje smo pri tem mi in kam gremo.

Okej, to kar si navedla so dejstva in mislim da se bolj ali manj vsi strinjamo s tabo.

Zdaj pa dalje: kaj lahko en povprečen navaden smrtnik, kot sem jaz na primer, naredi da to situacijo vsaj malo izboljša? Se mi zdi, da smo na splošno precej brez moči... ali obstaja kakšen načrt kako lahko pomagamo?

Ne gre se za to, kako kaj izboljšati. Bolj me zanima, kaj je treba izboljšati, kje smo trenutno glede problematike psov pri nas? Imamo prepolna zavetišča ali imamo polna zavetišča ali ravno prav polna ali polprazna? So brezdomni psi pri nas problem oziroma kolikšen problem so?

Malo sem na hitro pregledala, koliko psov se trenutno oddaja po nekaterih naših zavetiščih in je stanje glede na njihove spletne strani takšno: Zavetišče Ljubljana 12 psov, Zavetišče Maribor 18 psov, Zavetišče Meli 9 psov, Zavetišče Horjul 16 psov, Zavetišče Zonzani 11 psov, Zavetišče Turk 9 psov, Obalno zavetišče 45 psov, Zavetišče Postojna 0 psov, Zavetišče Brežice 2 psa, Zavetišče Sevnica 1 pes, Zavetišča Mala hiša 0 psov, Zavetišče Perun 0 psov, Zavetišče Oskar Vitovlje ? (nima spletne strani).

Sicer se mi ne da iskat, za koliko psov je katero naših zavetišč registrirano, ampak takole od oka se mi številke ne zdijo prav velike. Sploh v primerjavi z mačkami. Kar je, seveda, super. Ko bodo s 01.01.2015 stopile v veljavo še nekatere dopolnitve ZZŽiv glede sledljivosti psov oz. preprečevanja preprodaje, bi morale počasi postati še nižje. Vprašanje je sicer, kako na število brezdomnih psov pri nas vplivajo evtanazije, ki jih določena zavetišča izvajajo. V kolikšni meri so pri nas evtanazije (ki so, seveda,zakonite) mehanizem uravnavanja populacije brezdomnih psov, ali so pomemben dejavnik ali ne in kolikšna bi ta populacija bila, če se ne bi izvajale?

V glavnem , kar se jaz tu grem, je monolog o tem, kje smo pri psih. Bomo počasi imeli samo starčke in nevarne in "nevarne" psa v zavetiščih? Bomo morda še prej, kot si mislimo, zreli za "uvoz", legalen, organiziran, transparenten in ne-na-stroške-davkloplačevalcev, seveda. Bomo morali v naslednjih letih razmisliti o posebnih določilih v zvezi z "nevarnimi" vrstami psov? Kaj so tista področja, kjer nas čakajo največje težave? Ker nisem ravno prepričana, da je število psov največja težava. Pravzaprav nisem prepričana, če je sploh težava.

Na sreco psov res ni "ogromno". Malce so pripomogle k/s, precej nadzor nad gibanjem psov (psi so precej na povodvih in pod nadzorom lastnikov ki lahkp aktivno preprecijo nezazeljena parjenja.
Pa vseeno bi se vedno ljudje pri nas mladicke, odrasli pa cakajo, cakajo, pa se malo cakajo. Seveda tisti ki imajo sreco. Ta nesrecni seveda cakajo samo 30dni.
Glede uvozov h nam mislim da bi seveda lahko zavetisca (ce bi to sploh slo brez obremenjevanja drzavnega proracuna) napolnili do polovicne kapacitete s "tujimi" poulicniki. Trpljenje je trpljenje. Tu, 500km stran ali pa 500km. Ne vrjamem da imamo pravico zatiskati oci pred tezavami nedolznih zivali, pa cetudi so za tisto crto na zemljevidu ki ji recemo meja. Zivali nimajo z mejo nic. Odlociti se moramo ali nam je mar. Ce je odgovor da, se moramo vprasati ali smo sposobni pomagati. Ce je odgovor ja, potem smo ze na pravi poti. In bodimo posteni - zavetisca niso sama sebi namen. Prazna zavetisca ne koristijo nikomur. Morda pa bi lahko resila kaksno zivljenje, pa tudi ce bi prislo iz za meje.
Evo - moje utopicno mnenje.

Zaenkrat ni videti, da bi "uvoženi" mešanci odžirali možnost posvojitve psov iz slovenskih zavetišč, lahko pa da se motim. Če številke psov v slovenskih zavetiščih v zgornjem renatinem postu držijo, potem uvoženi mešanci zagotovo ne predstavljajo nikakršne grožnje psom v zavetiščih RS. Ker, roko na srce, nekega množičnega uvoza psov z Balkana pri nas ni (čeprav nekateri skušajo ustvariti videz, da tropi uvožencev dnevno prečkajo meje), pa ni ravno tako in nič ne kaže, da gremo v to smer, prej obratno.
Kar se pa psov tipa bull tiče, ja, se bojim, da jih bodo zavetišča v naslednjih nekaj letih prepolna, osebno menim, da bodo tudi dopolnitve ZZZZiv prispevale k temu. Kar mogoče niti ne bi bilo tako zelo slabo, pod pogojem seveda, da bodo v zavetišču deležni ustrezne oskrbe, oddani v prave roke in - zakaj ne - deležni prevzgoje, če bo ta potrebna.

Osebno se mi zdi trenutno največja težava v Sloveniji, kar se psov tiče, še vedno pomanjkljivo označevanje, kakršnega predvideva zakonodaja in bojim se, da ne bodo prihajajoče spremembe na tem področju karkoli popravile, prej obratno. Precej možno je, da bo nelegalna preprodaja še bolj cvetela in da bo še več neoznačenih psov, ki ne bodo nikoli stopili v veterinarsko ambulanto. Ker nobena sprememba zakonodaje ne more pomagati prav nič, če se ne poskrbi za dosledno in strokovno izvajanje le-te v praksi.

Kar se psov tipa bull tiče nimam osebno proti njim nič. Še nisem srečala bulla ki nebi bil cartek. Osebno mislim da so čivave veliko bolj problematučne karakterno, pa tudi slovenski primerki "nemških ovčarjev" brez papirjev so čezdalje bolj degredirani genetsko zaradi na vaseh čisto preveč parjenja znotraj pasjih sorodnikov, kar seveda vpljiva na karakter psa.
Je pa res da ima vsak velik kuža potencjal da koga poškoduje če ni pravilno treniran ter če nima primernega skrbnika.
Bolj smotrno bi bilo uzakonjit neko osnovno šolanje pasjih mladičkov, kot pa še dodatno okrepiti "tabu" povezan z bull pasmami.
Je pa tudi popolnoma res da pisanje novih zakonov ne bo imelo nobenega efekta če ne bo nadzora nad izvajanjem.