Ko kupimo žival otrokom ..

Mene zanima kaj mislite na to da več kot polovica staršev kupi psa,mačko,zajca..( beri žival ) samo zaradi svojih otrok.
Zna se zgoditi da o živali pa nimajo ˝pojma˝.. kupljena je bila samo zato ker sta ˝tamala dva˝ žela puhasto kepico.
Meni se to zdi grozno še posebej zato ker sem sama naredila napako.

Meni se ne zdi problem, če starši domov pripeljejo žival samo na željo otroka, če jim je jasno, da bodo velik del skrbi in odgovornosti ter vse stroške nosili sami. Če bodo starši za žival dobro skrbeli in učili otroka, kako je prav, je smozi moje oči vse ok. Narobe pa je pričakovat, da bo za katero koli žival v celoti odgovoren recimo 7-letnik.
Verjamem, da imajo otroci včasih tudi preveč eksotične želje, zato se mi zdi skrajno pomembno, da se starši ne uklonijo vsaki želji, temveč otroku razložijo, zakaj določeni vrsti živali ne bojo mogli nudit kvalitetnih življenjskih pogojev in je zato ne morejo imeti. Seveda tukaj ne mislim "neumne" izgovore (premajhno stanova nje za psa/mačko, hrčkova kletka smrdi in podobno), temveč tehtne (recimo da vodna želvica zraste in da kot odrasla lahko kvalitetno živi samo v ribniku).

Sama sem odrašala v polni hiši živali. Prepričana sem, da je otroštvo v družbi kosmatincev mnogo lepše.

Sanchiika, bi povedala več o tem, kakšno napako si naredila ti?

Jaz bi pa rekla, da je na to vprašanje tolko odgovorov kolikor je otrok. Odvisno od družine do družine in otroka do otroka. Ne zdi se mi dobro otroku, ki si žival želi, tega ne omogočit, pa tudi ne kar ustreč vsaki njegovi muhi. Pogovor in izobraževanje sta sigurno stvari, ki morata prit pred nakupom, pa potem jasno vztrajanje pri odločitvi. Vsak starš pa bi moral znat ocenit, ali je pri otroku nekaj muha, nehaj pa res želja. Včasih se da prit bližje odgovoru že z obiskom zavetišča, recimo.
Vsaka napaka je koristna, če se iz nje nekaj naučimo in noben ne trpi preveč. V primeru živali, pač ne sme trpet žival.

Tako je bilo .. Vse moje sošolke so imela živalce jaz pa le ribice in to pred leti. Ker pa so moji starši rojeni na vasi ( kjer valjda velja .. mačka je samo za zunaj da lovi miši in ni šans da pride v hišo,psi pa na vrvice pred/za hišo da nas čuvajo.)
Po dolgem mesecu teženja,prerekanja,jokanja so mi odobrili mačko. ( Takrat nisem vedela kaj je to MH,zavetišče .. samo živalske trgovine v BTC sem poznala.) Bilo je vse res popolno dobila bom mačko .. belo kepico,ki se bo crkljala,predla .. vendar nas je neka gospa iz zavetišča nadrla da mačka ni za v stanovanje ( seveda so bili doma veseli.) Minili so meseci ( takrat še nisem imela interneta). Komaj sem izsilila zajčka in res je prišel k nam. Velika kletka skoraj čez celo sobo .. Starši so reki da jih več nič ne zanima,zdaj je moj, čisti za njim,hrani ga .. Po mesecu dni ga več nisem mogla gledati v kletki .. zdaj je spuščem 24h na dan. Kmalu za tem sem dobila internet in bila presenečena kaj vse potrebuje zajec. To ni bila bela kepa ki bo jedla kaj mu dam,samo ležala in se igrala z mano kadar bom jaz hotela,se ne bo zgrizla ter imela svojega volnja .. Zmotila sem se. In zdaj zato plačujem .. vsak dan pridem iz šole prvo počistim celo sobo,zamenjam posteljino ( ker je polulana) pred kosilom odidem ven mu naberem zelišča (regrat,verba,bazilika..) se z njim igram kadar to njemu paše .. Starši plačujejo hrano ter veterinarja Sama sem si kriva .. ampak bom zdržala ker ga imam rada. Ne dam ga nikomur .. samo moj je ♥

Sanchiika*, to lulanje pa res ni OK. Če si posteljo prekriješ s kakšno odporno pvc stvarjo, a misliš, da bi ti bilo vsaj vsakodnevno menjanje posteljnine prihranjeno?

Hm. Po mojem pa ni najboljša popotnica za prijetno sobivanje z zverinico, če si misliš, da si si za to sama kriva.
Na zajce se sicer res čisto nič ne spoznam, mislim pa da mu ne bi bilo prav nič hudega, če bi čas, ko si ti v šoli, preživel v kletki.
Na internetu imaš sigurno malo morje uporabnih informacj kako skrbeti za zajčka, skrb ti pa mora bit v veselje. Meni skrb za živalice vedno predstavlja veselje, tudi kadar mi zares primankuje časa veliko rajši počnem to kot pa kaj drugega, pa malo težje razumem, da komu predstavlja eno ne preveč prijetno nujno obvezo.

Povprašaj malo druge, ki imajo zajčke, kaj in kako počno, imej ga v kletki, ko te ni doma, predvsem pa se z njim zabavaj Nabiranje zelišč je tudi prav prijetno, pa še veliko se naučiš zraven, ko skrbiš za kakšno živalico. Pa še kmalu boš lahko ti delila nasvete komu, ki bo na istem kot ti

Moje mnenje je, da se morajo s tem, da pride domov žival, strinjati vsi družinski člani. Sama sem že odraščala v družini, kjer so bile živali vedno družinski člani (včasih še preveč dominantni člani ), v moževi družini imajo pa do živali sicer lep odnos in jih imajo radi, so pa bolj zadržani. Tako tudi on ni bil preveč navdušen nad novim režimom, ko je prišla Eli, povsod dlake, pesek, da ne bi o tem, kaj je naredila iz sedežne ...Po dobre pol leta priznava, da je življenje z muco krasno in to mi daje upanje, da bo kdaj prišel do te stopnje, da bi bilo še boljše življenje z dvema mucama .
Kar se pa tiče otrok. Nečakinja obožuje živali in od kar imamo v hiši Eli tudi sama navija sto na uro, da bi tudi oni imeli muco. Tako je med našim dopustom dobila zadolžitev, da skrbi za Eli. In je deklič hitro ugotovil, da muca ni samo kepica, ki se igra z žogicami in je fino mehka, ampak bitje s svojimi potrebami, ki zahtevajo čas in to vsak dan večkrat na dan. In bo zaenkrat ostala pri hrčku, ker je z njim manj dela. Se mi zdi da je taka vaja čisto dobrodošla, sicer žival prav hitro postane skrb staršev. In če staršem ni do živali, je nič krivo bitje prav hitro odveč. Kako pa to zgleda v praksi pa žal še predobro vemo.

Jaz tudi mislim, da je super, če se z nakupom živali strinjajo vsi, ne samo otroci. Če je staršem jasno, da otrok sam težko skrbi za žival v celoti kot je treba in da si živali tudi sami želijo, potem lepše skoraj biti ne more.

Če pa se žival otroku nabavi zato ker izsiljuje z mislijo, da se mu dokaže, da to ni tako lahko je pa to čisto druga pesem ...



Glede tvojega kunčka pa bi ti rekla tole. Zdi se mi kar malo grozno, da nanj gledaš na način - sama sem si kriva in plačujem. Saj vem, da ga imaš rada ampak tako zelo zahtevni pa kunčki za oskrbo spet niso.

Kot prvo mogoče razmisli o kastraciji. Kunci prav tako markirajo in mogoče bo že to rešilo tvoj problem s polulano posteljnino pa mogoče še kaj. Dobro operi tudi jogi, mogoče uporabi malo kisa ali pa urine off (ki pa je malo dražji).
Običajno si kunci izberejo mesto kjer opravljajo potrebo in so pri tem precej dosledni, če kaka in na veliko lula drugje morda razmisli o premiku njegovega stranišča. Lahko vprašam kaj uporabljaš za posip v njegovem WC-ju? Pri nas se najbolj obnesejo leseni briketi. Najbolje vpijejo in je potem najmanj vonja, najslabše se je obneslo žaganje.
Potem pa še tole. Če ima veliko kletko in je sicer spuščen, se meni ne zdi prav nič groznega, če bi tisti čas, ko te ni, preživel v kletki. Imela boš manj dela s pospravljanjem, pa še spuščen ne bo čisto brez nadzora in mogoče tako celo malo bolj varen. Tudi v kletki, če je velika, mu lahko pripraviš igrače, da ga zaposlijo, ko ne spi. Naš v času ko nas ni počaka v kletki. Sva parkrat naštimala kamerico in potem, ko sva prišla domov gledala kaj počne in je večinoma spal. Ko ni spal se je igral s svojo visečo kroglo s senom ali pa z lesenimi grizali in žogico.
Če ni velik skakalec v višino (naš je preskočil tudi tisto ograjico za otroke, ki je bila visoka 70 cm) lahko nabaviš tudi ograjice za kunce, pasje mladičke (malce naprosi starše, primakni kak evrček sama, da pokažeš voljo...), imel bo še malo več prostora, bo pa vseeno omejen na nek prostor in ne bo mogel povzročati škode in nereda po sobi.

Tole z lulanjem na posteljo tudi meni ni prav nič všeč. Kolikor je meni znano, so zajčki zelo čiste živali in jih ima marsikdo spuščene, da prosto hodijo po stanovanju (pa ni vse polulano in pokakano!). Se tudi strinjam, da tistih par urc, ko si v šoli, zajčku v kletki ne bo prav nič hudega.
Žal mi je, ampak tvoj odnos res ni ok. Nobena žival te ne sme imeti za sužnja, kateremu popolnoma prilagodiš vse svoje življenje in povrh vsega zraven še trpiš. Skrb za žival ti mora biti v veselje in tvoje najlepše preživljanje prostega časa. To, da gledaš na živalco kot na napako in kazen, res ni ok.
Oprosti, če bo tole grdo, ampak če moraš z njim potrpeti in zdržati, ker si sama kriva , potem bi bilo mogoče boljše, da mu poiščeš dom, kjer imajo več izkušenj in veselja z zajčki.

Mogoče sem res zgoraj napisala bolj kruto ampak ne dam ga. Glede nasipa pa imam žagovino.

Jaz nisem pristašica tega, da se kupi žival za otroka. Mogoče so izjeme, ampak..... Recimo, moj mali ima zdaj 3 leta. Doma imam 3 muce in eno psičko. In dosti krat mi pomaga.. Jaz pripravim hrano, on jim jo nese, prinese metlo da počistim pesek, ki ga mačke zmečejo ven, hodi z mano na sprehode za psičko, če si psička privošči malo daljši spanec, ga skrbi zakaj je "žalostna".. Ne vem pa, če bi čez 8-10 let še vedno želel skrbeti za njih. Ker otroci kot otroci. Se jim ne ljubi, pa bi spali, itn.. Oziroma sčasoma se spreminjajo. Jaz bom zelo vesela, če bo moj pri teh letih še vedno skrben, ki ga skrbi za živali, če malo preveč prespijo, bi jim dajal ogromno ljubezni kot sedaj..

Poznam pa veliko takšnih ki vzamejo živali zaradi otrokov in ti živali se mi najbolj smilijo. Ker ni ljubezni iz nobene strani ( mislim s strani staršev, otrokov ), ker jim je žival odveč.. Nato pogosto pristanejo na cesti, njihovi potomci zaprti v vrečko, nekateri celo ostanejo, ampak so kot "ovira".. Tega pa najbolj ne maram.. In ne maram staršev, ki potem reda ne naredijo, ala : "če si želel mačko, zdaj skrbi zanj do konca" .. in ne maram otrok, ki čez nekaj let svojo željo priznajo kot napako. Sanchiika*, to ni namenjeno tebi, toliko da veš. Pišem o primerih, ki jih jaz v svojem življenju poznam.

Poznam pa tudi eno, ki mačke menjava. Enkrat je imela 1 muco, je našla dve mali in ju vzela pod svoje okrilje. Tisto ta staro je pa peljala na en velik travnik in jo spustila. Ker ni bilo odziva na klic njenega imena, je punca odšla z mislijo, da se bo ta muca imela dobro. Eno malo je oddala, ena pa je ostala pri njej.. Ta je v roku enega leta umrla zaradi ene bolezni in že prvi dan njene smrti je že iskala drugo. To pa res najbolj ne prenesem.

Zato pa zadnje čase opozarjam svoje prijatelje, znance, sosede, sorodnike... kako morajo dejansko delati z živaljo in naj dobro premislijo, preden katero žival vzamejo/kupijo.

Po moje so to ful lobčutljive stvari, odvisne od posameznega otroka in posameznih staršev. Ne verjamem, da bi se dalo najt tak splošen nasvet, ki bi držal za vse. Otroka se ne da drugače naučit odgovornosti, kot da mu je prepustiš kolikor je primerno za njegovo starost. Jasno, da vsi otroci potem rabijo še vodenje, eni več, drugi manj. Zgled je po moje najboljše vodilo, otroci pa rabijo še "back up", ker je pač bolj v njihovi naravi, da se odgovornostim raje izognejo, če se da in v svojih željah običajno bolj nihajo. Ko zmanjka volje rabijo nekoga, da jim jo povrne. Prepustit vso odgovornost otrokom, se mi pa ne zdi najbolj odgovorno, prej bežanje pred tem.

Sanchiika*, odgovornosti znajo bit tudi prijetne in zabavne, če tako na njih gledaš. Najtežje je od začetka, ko ne veš še prav veliko in se ti zdi, da nič ne delaš prav. Potem pa se začneš učit, in stvari, ki te zanimajo se ponavadi učiš z veseljem (in če imaš zajčka, bi se o zajčkih morala učit z veseljem), oskrba ti gre od rok vedno lažje, ugotoviš, da to pravzaprav sploh ni delo ampak veselje, in potem gre še lažje
Pejdi v knjižnico, poišči kakšne tvoji starosti primerne knjige, malo povprašaj še veterinarja, pa internet prebrskaj, pa boš kamlu še nas lahko kej poučila o zajčkih

Počasi se daleč pride Zgoraj sem se mogoče malo grobo izrazla ampak življenje z njim je lepše.
naučila sem ga velik stvari kot npr. da mi je iz roke, mi da ljubčka ..

seveda da je pa še tak luškan je. Meni so full lušni, nimam pa pojma o njih. Vem samo, da morajo veliko grist, da si brusijo sprednje zobe.

Probaj ga res za čas šole puščat v kakšni stajici, pa bo veselje takoj še večje

V začetku si res tako grobo zapisala, kot da ti je zajček predvsem nekakšna kazen. Zelo sem vesela, da ni tako.
Pomojem se ti splača upoštevat nasvete Houdini (in še koga drugega, ki se spozna na zajčke) in se čimveč naučiti, da bo vajino skupno življenje čim lepše in lažje za oba!

Lep pozdrav vsem skupaj .. Ker nisem našla nobene bolj primerne teme ki bi ustrezala mojemu problemu, bom kar sem pisala, saj se dejansko počutim kot majhen otrok v očeh mojega očeta.

Stvar pa je taka: mačke obožujem pribložno že od petega leta starosti, takrat je ratala to tudi moja najljubša žival (čeprav je nisem mela). Zmeraj sem težila za mačko, a potem sem se nekako pri 7ih letih "sprijaznila" z ribicami. Lepo sem delala z njimi, edina težava je bila da so se razmnoževale ko hudič ampak na koncu smo oddali ribice znancem in sorodnikom, ker je akvarij ratal že premajhen za tako količino ribic in tudi to razmnoževanje je šlo izpod vseh nadzorov. Hkrati pa se je moja ljubezen do muck samo povečevala, trenutno je v že skoraj v stanju "bolanosti", saj je pri 20ih letih še zmeraj nimam, meni pa tako manjka mačja ljubezen in poveličevanje teh mačjih svetnikov

Verjamem da pri recimo 10ih letih nisem bila sposobna v večini skrbeti za mačko. In verjamem tudi da je to živo bitje ki diha in rabi hrano in veterinarsko oskrbo in lepo ravnanje.



Pred štirimi leti sta šla dva družinska prijatelja na dopust, in ker sem jaz taka obsedenka z mačkami, so nam dali za tisti teden njihovega mačka "na počitnice". Tisti teden sem bila edina ki ga je hranila, mu menjala vodo, čistila kakce, lulanje in raztresen pesek, skratka 100% skrbela zanj. Moji pa so se samo igrali z njim če so se hoteli. ..Skratka nad negovanjem mačka so potem lastniki bili tako navdušeni (je malo shujšal ker je imel toliko akcije pri nas ) da so nam ga potem še enkrat naslednjič dali k nam na počitnice. ..V glavnem, meni ni bil nikakršen problem skrbeti za mačka, četudi sem rabila poleg prijetnih opravil skrbeti tudi za tiste malo manj prijetne ampak sem se počutila tako ponosna ker sem lahko pazla na mačka..



Ker pa mi v vseh teh letih niso pustili mačke (razlogi še zmeraj bolj ali manj neznani oz neumni), se mi je takorekoč zameglil pogled. Pred dvemi leti je moj brat kar tako nenapovedano en večer prinesel mačka domov (tisto popoldne pa sta šla starša na 3tedenski dopust). Ker mu njegova žena ni pustila mačka, sta bila 2 odgovora: ali maček k meni ali pa nazaj na kmetijo od koder ga je prinesel. Seveda me je mačja ljubezen premamila, ampak me je bilo tako strah zavrnitve s strani staršev, da sem ga potem imela na skrito. 3 tedne sem skrbela zanj (še bol mladičkast, ene par mescev star), med tem časom sem seveda tako kot za "počitniškega", skrbela tudi za tega.. kakci, lulanje, česanje, kvalitetna hrana, igračke. Edina napaka je bila,da ga nisem takoj nesla k veterinarju (sem upala da ko se vrnejo starši da se bi zmenili okoli tega), tako da sem potem fasala mikrosporijo. Ko so straši prišli nazaj, so to izvedeli, tako da je bil mucek odpikan (smo ga nesli nazaj na tisto kmetijo), jaz pa utopljena v žalosti. Takrat nisem še brala vašega foruma in ker ga nisem peljala k veterinarju, tudi nisem vedela veliko o "postopku" uvajanja novega muca v nov dom.



Tako sem sedaj tukaj, en pikič stran od 20te obletnice obstoja na tem svetu, moj fant pa se je spomnil zame na najboljše darilo na svetu - podaril bi mi mucko. To naj bi bila skrivnost, vendar sem nekako ven iz njega izvlekla. Ampak je vse viselo v zraku.. (14 dni sem mogla čakat da je prišel k meni gor, v tem času sem vaš forum že temeljito pregledala in tudi že videla kako bom lahko končno eni mucki podarila dom - tudi pol sem začela vsako noč sanjat mucke) ..Prvo se bi moral pogovoriti sz mojimi straši, preden bi lahko kaj šlo naprej... Tako je prejšnji teden prišel k meni gor, se prvo pogovoril z mojo mami - je bila čisto za, edino glede mikrosporije jo je skrbelo, vendar načeloma je mucek ne bi motil in če bi jaz imela kake težave, bi mi pomagala pri opravilih. Torej 1 down, 1 to go... No in pride moj foter na vrsto.. "Ni šans. mačka rabi prostor in to je živo bitje. Ni šans, ni šans. ..." ..skratka, ko ga je moj vprašal da mu naj da samo en razlog zakaj ne bi smela biti mačka pri hiši, je odgovoril z "ni šans". No, na koncu je še dobil v zahvalo "nisem vedel da si tako otročji" .... otročji ker je hotel njegovi hčerki uresničiti 15 let staro največjo željo?...

Uglavnem od te zavrnitve je zdej preteklo 6 dni. V tem cajtu sem izgubila vso voljo do življenja, slaba sem, nemorem spat, švic me obliva na cajte, počutim se kot da me zapušča življenje. Počutim pa se tudi naivna, ker sem dejansko pričakovala da bo tokrat kej drugače, čeprav za 10ko in za 18ko (ki sta udarni prelomnici) ni nič pomagalo, tako da nevem kaj sem mislila da pa za tadrugo okroglo bom pa mogoče kej dobila.



Tako da prihajam zdej na moja vprašanja.. Kako dopovedati tako zadrtemu, staromodnemu človeku da je dejansko boljše in varneje met mačke notri in da jim dejansko sploh nič ne manjka notri? (seveda če se z njo primerno ukvarjaš)
In kako dopoveš takemu človeku da glede na to da sem že 20 stara (torej zrela za to da dejansko samostojno zaživim) da sem dovolj tud zrela za popolno odgovornost nad mucko?
Stroški niso problem (ima v lasti 2 jadrnice), pa tudi jaz bi večino prispevala (kljub temu da nimam rednih prilivov) pa še moj fant se je ponudil, da če bi bila to tako velika težava, da bi tudi on kaj prispeval.
Plac pa mislm da tudi ni problem (predvidevam da 45 kvadratno stanovanje je zadosti veliko?)
In pa mojo mami zanima če sem slučajno jaz bolj dovzetna za mikrosporijo ker sem jo fasala (čeprav vem da jo fašeš zaradi slabe odpornosti, ne pa česarkoli drugega)
Da pa grem na svoje, bo pa še trajalo.. Prvo bi rada končala fax in se usaj na silo zaposlila, to pa bo še trajalo kakih 5 let.. In mam filing da ne bom zdržala..

Skratka naloga mojega očeta bi bila nič. Razen mogoče ene 5-10e na mesec. Ne bi mu bilo treba nič pucat, dajat hrano, ali se na kakršenkoli način ukvarjat sz mucko. Edino mucka bi bila tam. Nič drugega.


Ampak se tokrat ne mislim predat. Hočem pridet do dna in bi pri tem vljudno prosila za kakšne nasvete oz kako odgovorit na zgornja vprašanja.. O tem koliko ne mara mačk sem že ugotovila pri "počitniškemu"..prva dva dneva ga je grdo gledal, potem pa ko je ugotovil kako se da fajn z njim igrat, ga pa je usak dan čaku da pride k njemu... tud potem ko je šel nazaj, ga je celo pogrešal.

Hvala za kakršnekoli nasvete, upam da ni bil predolg roman o mojem jokanju heh...

Pa lep dan želim vsem!

Brez zamene, ampak ob in po branju tvojega romana sem dobila občutek, da ne ti ne situacija pri tebi nasploh nista zreli za mačka imet.

Verjamem da je videt kot da sem narjena iz cukra in da sem cmera do amena (mi pa tudi nebi bilo treba napisat takiga romana) ampak sem nekako hotela prikazat situacijo. Pa tudi ne znam se prov izražat, pa je potem kej čist napačno razumljeno..
Nevem, res nevem kako drugače povedat. Se počutim kot da sem ujeta v kletki.

Se mi zdi, da ko/ce v taksnih situacijah pride do kakrsnihkoli problemov, prvo letijo zivali. :/ Verjamem, da taksnih odgovorov noces slisat, ampak edino odgovorno je, da pocakas na svoje stanovanje (pa seveda finance, prosti cas, itd. morajo stimat) Tu so konec koncev se vedno ocetova in mamina pravila, in tudi ce se samo eden ne strinja o prihodu novega druzinskega clana, je to prevec tvegano za zival, ki naj bi bila s tabo 15-20 let.Dvomim, da ti bo v tolazbo, ampak jaz si npr. zelo zelo zelim psa ze kaksnih 15 let. Pa sem ze par let na svojem, ampak vem, da se ni pravi cas za to. Enkrat pa bo, tako kot bo tudi pri tebi za posvojitev muca/e.

Sej če res ne bo šlo drugače, bo treba res počakat da grem an svoje..
Glede nestrinjanja je edino problem tukaj.. ker ne vem glede česa se sploh moj oče ne strinja.. ker nima razloga.. če ne druzga, hočem vsaj temu priti do dna.