Pasje razstave

Ljudem, ki scene pasjega razstavljanja podrobneje ne poznajo, se razstavni psi verjetno zdijo razvajenčki, katerih edina naloga je, da so lepi in se znajo primerno obnašati takrat, ko je to potrebno, sicer pa se jim cedita med in mleko. Redko pa kdo pomisli, kako nenaraven in stresen je za živali ves ta cirkus, ki se z njimi in okoli njih zganja, da v danem trenutku izključno v korist svojih lastnikov lahko prikažejo ves svoj glamour. Kot vidimo iz zgornjega primera, morajo pretrpeti tudi krute človeške domislice, kako popraviti “hibe”, ki to sploh niso, pa verjetno je ta primer le vrh ledene gore.

Le čemu vse to služi? Človeškemu napuhu in koristoljubju seveda! V korist ohranjanja in varovanja pasem, kot radi poudarjajo vzreditelji, tetoviranje smrčkov in še mnogo drugih posegov za zadovoljevanje nekih imaginarnih norm, ki so si jih izmislili ljudje v svojih včasih tudi sprevrženih predstavah o drugi živalski vrsti, to zagotovo ni. Če bi bilo tako, čemu je torej moral umreti Amadeus, ki je domnevno imel le napačno barvo smrčka?

Popolnoma se strinjam, pasje razstave se mi že od nekdaj zdijo nekaj čisto absurdnega. Zakaj že bi si pes želel stati v neki razstavni pozi ves napudran, nakodran, natopiran, odišavljen..ne vem koliko časa? Preostali čas pa v največjem šundru viseti v bivalni kletki?

Zgodba je pa za bruhat .

Dobro, to da vsi psi trpijo na razstavah pač ni res. Jaz sem bila na parih s Timijem in je užival, da bolj ne bi mogel. Ogromno ljudi in psov, kaj češ lepšega.

Če je že govora o razstavah, bi bila pa jaz na tej strani. Mislim, veliko ljudi gre v skrajnosti in tega ne odobravam. Ne zdi se mi pa vsak, ki gre probat pa se malo pokazat na razstavo napačen. Moraš poznat svojo žival in če vidiš, da ji dogajanje ne ustreza, tega pač ne počneš.

Seveda, le kateri pes ne uživa v fenanju, tupiranju, besnem razčesavanju in oblikovanju dlake, dišavljenju, pudranju, šundru okoli boksa, v katerem čepijo ves čas, ko pač kot dive ne pozirajo na ukaz...uresničenje sanj vsakega psa pomeni, da nastopa na tekmovanjih za Miss in Mistra. Pa še glavnega mesta Anglije ni treba znat povedat v mikrofone zvedavih novinarjev....noro fajn. Škoda, da nam ne znajo tega razložiti.

Jaz sem bila tudi tega mnenja glede razstav in tekmovanj dokler me ni ena vzrediteljica parkrat skoraj na silo zvlekla s sabo. In kaj sem videla? Psa ki je mahal z repom, se nastavljal, užival ko ga je krtačila in fenala in pudrala in skratka, ščene razvajeno je uživalo do konca samo da se je ukvarjala z njim. Ves un šunder okoli njega ga ni motil niti najmanj. Ko je bilo treba v ring, je repkal in pogledoval gor k lastnici, češ, "A greva?! A greva?!, Daj no?!" in vabil k igri. Mislim da mu je bilo vse skupaj kot ena velika igra.
Jaz sem bila tudi prepričana kakšno mučenje živali je razstavljanje, in skoraj nisem verjela lastnim očem ko sem videla, da je psu dejansko všeč. Toliko pa že ločim kdaj je pes živčen in pod stresom in kdaj se "smeje" tako da mu skoraj gobec odpade.

Ja, ne bi verjela če ne bi videla, saj vem. In tudi vas verjetno tole moje pisanje ne bo prepričalo. Osebno sicer še zmeraj ne bi, in tudi ne bom, razstavljala svojega psa, ampak nisem pa več mnenja da je to mučenje živali (razen seveda ekstremnih bolanih primerov kto je razno tetoviranje... )
No ja, vsakemu svoje...

Ah, daj no. Jaz mojega še nikoli nisem fenala, tupirala ali dišavila, češem ga pa tudi doma. Pa v boksu ni bil še nikoli v življenju, na razstavi sva skupaj sedela na piknik dekici in se pogovarjala s sosedi. Šunder ima pa blazno rad, še zdaj, pri petnajstih - čim več ljudi in psov.
Poziranje na ukaz? Malo "poleg" in nekaj minut "stoj" paše v vsako uro, ko sem z njim delala v pasji šoli, ali pa na bližnjih travnikih.
Razstava je bila za nas pol ure v ringu in pet ur druženja z drugimi lastniki in psi na svežem zraku.
Jaz za mojega psa lahko mirno rečem, da mi je vedno znal povedati, kdaj je užival in na razstavah je pač užival.

Nočem rečt, da vsi psi uživajo ali da ni psov, ki so razstavni predmeti in ne ljubljenčki. Ampak z vsakim razstavnim psom je treba delat več kot 300 dni na leto, ker mora biti zelo dobro socializiran. Sodniku (tujcu) mora pustiti, da se ga povsod dotakne (ker se da veliko nepravilnosti na videz prikriti z obliko dlake), pokazati mu mora zobe. Drugi psi okoli ga ne smejo motiti. To dosežeš samo z delom, torej z ukvarjanjem s psom, kar je tisto, kar veliko psom manjka, čeprav so "samo ljubljenčki". Dobrega razstavnega psa ne moreš po zastavi vtakniti v kletko in ga vzeti ven za naslednjo razstavo.

Tale debata je tukaj precej brezveze. Razstavni svet bi lahko bil čisto OK. Kupiranje repov in rezanje ušes so končno začeli preganjat, bi pa vsekakor MORALI strogo preganjat prav vsako lepotno operacijo - kdor bi si to poskušal omislit, bi moral dobiti doživljenjsko prepoved imeti, vzrejati ali razstavljati pse, pa mastno kazen, ker je žal tako, da ljudi streznijo samo udarci po žepu, če že sami nimajo pošlihtanih stvari v glavi.

Se strinjam, da je med ljudmi, ki svoje pse razstavljajo, en kup butcev. Ampak tudi v vsaki drugi povprečni populaciji jih je. Ni se pa treba zato spuščati v skrajnosti, samo pravila je nujno zaostriti in se jih tudi dosledno držati.



Evo, zdajle sem prebrala tole od MM: točno to sem hotla povedat. Razstavljat SE DA tako, da pes uživa v druženju z lastnikom. In pes pod stresom itak ne bo dobro tekel in se ne bo lepo postavil.

Tale debata je tukaj precej brezveze.

če je tvoje mnenje, da je razstavljanje OK, še ne pomeni, da je debata o tem brezveze. nekaterim se zdi tudi, da je npr. pes na ketni OK, pa še ne pomeni, da je zato debata o tem brezveze. o vsem se je dobro pogovarjati, če ne zaradi drugega zato, da npr. nekdo, ki je popolnoma absoštrumfno proti razstavljanju, dobi drugačen vpogled, ko mu ti predstaviš svojo stran zgodbe - torej, da se to da in kako se to da.

drugače pa je moje osebno mnenje, da je celoten biznis vzreje pasemskih psov/mačk/drugih živali odličen dokaz, kako ima človeška družba še vedno srednjeveško miselnost, da so živali na svetu zato, da se jih izkoristi - bodisi za lov, bodisi za to, da ji prinesejo čast/denar/dobro ime... verjamem, da se marsikdo z mano ne strinja in da je morda moje mnenje malce radikalno, ampak trenutno me še noben protiargument ni prepričal v nasprotno... pri vseh brezdomčkih in mešančkih se mi pač zdi malce absurdno vzrejati nove kužke. ne vidim razlike med vzrejo pasemskih mačk in pasemskih psov.

zmaja, tale tema se je začela nekje drugje - tam je bila debata o razstavah absolutno brezveze

OK. tud uredu. mam malce pozne, I guess

drugače pa je moje osebno mnenje, da je celoten biznis vzreje pasemskih psov/mačk/drugih živali odličen dokaz, kako ima človeška družba še vedno srednjeveško miselnost, da so živali na svetu zato, da se jih izkoristi - bodisi za lov, bodisi za to, da ji prinesejo čast/denar/dobro ime... verjamem, da se marsikdo z mano ne strinja in da je morda moje mnenje malce radikalno, ampak trenutno me še noben protiargument ni prepričal v nasprotno... pri vseh brezdomčkih in mešančkih se mi pač zdi malce absurdno vzrejati nove kužke. ne vidim razlike med vzrejo pasemskih mačk in pasemskih psov.

Exactly!
Mene osebno tudi nikoli ne bo prepričal argument, da v imenu "ljubezni" in skrbi do ohranjanja pasme, psa prodaš za jurja € (za mačke in druge živali cen ne poznam, ampak mi je stvar popolnoma enaka).
Jaz moram rečt, da sem prav vesela, da v Portorožu razstave ni več. Kje so se skrivali tisti na piknik dekicah ne vem, kar je bilo videt so bile natrpane kletke, kjer niti ni bilo nujno dovolj prostora, da bi se vsi psi ulegli, po koncu pa je po zelenicah ostalo polno iztrebkov kljub neverjetno velikemu številu provizoričnih smetnjakov, da pregorevanja telefonov zaradi klicev zaradi psov v vozilih pri zunanji temperaturi blizu 30 stopinj niti ne govorim. Pa seveda nekaj "izjav za anale" posameznih lastnikov vozil in psov v njih... Posamezni razstavni psi so namreč vajeni prenašat višje temperature v avtih...

drugače pa je moje osebno mnenje, da je celoten biznis vzreje pasemskih psov/mačk/drugih živali odličen dokaz, kako ima človeška družba še vedno srednjeveško miselnost, da so živali na svetu zato, da se jih izkoristi - bodisi za lov, bodisi za to, da ji prinesejo čast/denar/dobro ime... verjamem, da se marsikdo z mano ne strinja in da je morda moje mnenje malce radikalno, ampak trenutno me še noben protiargument ni prepričal v nasprotno... pri vseh brezdomčkih in mešančkih se mi pač zdi malce absurdno vzrejati nove kužke. ne vidim razlike med vzrejo pasemskih mačk in pasemskih psov.

Jaz se ne strinjam predvsem iz enega razloga - če kupiš pasemskega psa, imaš možnost izbrati točno takšen karakter in lastnosti, kot ti najbolj ustrezajo in katere so prilagojene tvojemu življenjskemu stilu. Pri mešancu je pa loterija - lahko je, lahko ni. Ja, zelo veliko se da popraviti z vzgojo, vsega pa pač ne. Če imaš polno bajto mačk, verjetno ni fino, če si omisliš psa, ki mu je glavna preokupacija v življenju preganjati male cvileče zadeve, ker porabiš ogrooooomno truda in časa da ga tega odnavadiš, pa še potem nisi nikoli 100% ziher da jih lahko pustiš same. Raje vzameš psa, ki že v osnovi nima toliko takšnega nagona.
Zdaj boste rekle da je to spet razmišljanje v korist človeka - jaz pa mislim, da če se takih stvari zavedaš vnaprej in s tem v misliš izbereš psa, ima potem pes 500x manj možnosti da konča zapuščen na cesti ker se ne more prilagoditi življenjskemu stilu človeka (oziroma, ker si je človek izbral popolnoma napačnega psa za svoj življenjski stil). Pri pasmah vsaj približno vnaprej veš kakšen je karakter, pri mešancih pa pač ne.

drugače pa je moje osebno mnenje, da je celoten biznis vzreje pasemskih psov/mačk/drugih živali odličen dokaz, kako ima človeška družba še vedno srednjeveško miselnost, da so živali na svetu zato, da se jih izkoristi - bodisi za lov, bodisi za to, da ji prinesejo čast/denar/dobro ime... verjamem, da se marsikdo z mano ne strinja in da je morda moje mnenje malce radikalno, ampak trenutno me še noben protiargument ni prepričal v nasprotno... pri vseh brezdomčkih in mešančkih se mi pač zdi malce absurdno vzrejati nove kužke. ne vidim razlike med vzrejo pasemskih mačk in pasemskih psov.

Kako zelo se strinjam s teboj .

Jaz se ne strinjam predvsem iz enega razloga - če kupiš pasemskega psa, imaš možnost izbrati točno takšen karakter in lastnosti, kot ti najbolj ustrezajo in katere so prilagojene tvojemu življenjskemu stilu. Pri mešancu je pa loterija - lahko je, lahko ni. Ja, zelo veliko se da popraviti z vzgojo, vsega pa pač ne. Če imaš polno bajto mačk, verjetno ni fino, če si omisliš psa, ki mu je glavna preokupacija v življenju preganjati male cvileče zadeve, ker porabiš ogrooooomno truda in časa da ga tega odnavadiš, pa še potem nisi nikoli 100% ziher da jih lahko pustiš same. Raje vzameš psa, ki že v osnovi nima toliko takšnega nagona.
Zdaj boste rekle da je to spet razmišljanje v korist človeka - jaz pa mislim, da če se takih stvari zavedaš vnaprej in s tem v misliš izbereš psa, ima potem pes 500x manj možnosti da konča zapuščen na cesti ker se ne more prilagoditi življenjskemu stilu človeka (oziroma, ker si je človek izbral popolnoma napačnega psa za svoj življenjski stil). Pri pasmah vsaj približno vnaprej veš kakšen je karakter, pri mešancih pa pač ne.

Sej zato pa obstajajo začasni domovi, kjer psi živijo skupaj z drugimi psi, mački, dihurji, morskimi prašički itd...

Jaz se ne strinjam predvsem iz enega razloga - če kupiš pasemskega psa, imaš možnost izbrati točno takšen karakter in lastnosti, kot ti najbolj ustrezajo in katere so prilagojene tvojemu življenjskemu stilu.

Jaz pa mislim, da je tole bolj larifari in še vedno uspešen marketinški prijem in potrditev dejstva, da mora vse služit človeku in to že v naprej - pes ne sme bit pes, ampak mora že v naprej imet predispozicije da bo ustrezal... Pol pa ni tak kot piše v knjigi (ker brez dela tak pač ni noben), je pa butast pes pa kaj vem kaj še vse...
Če se ti s psom ne da delat in ga naučit kako naj se vede, potem je itak boljše ga ne imet. Imam doma polno bajto mačk in overprotective terierja, bull mixa bolj natančno, ki z njimi (po vloženem delu, seveda) ob obojestranskem upoštevanju pravil, složno sobiva. Zunaj je zgodba seveda povsem drugačna. Nagonov res ne gre zanemarit, ne gre pa niti vloge vzgoje in šolanja. Psi so krdelne živali in tako kot v svoje krdelo sprejmejo ljudi, sprejmejo tudi mačke - res pa da je včasih treba vložit veliko dela. In živahnost/dominanco/podredljivost se da opazit že pri mladičih in to tudi pri mešancih.
Pasme psov so nastale iz neke vrste obojestranskih koristi - pes je pač pomagal lovit plen in je za nagrado dobil večerjo. Ali pa je družino v kolibi z laježem opozoril.. na nekaj pač, in za nagrado dobil večerjo. Danes toliko pasem res ne rabimo, ker je način življenja povsem drugačen in so psi hišni ljubljenčki, ki zaradi egov, zgrešenih ambicij in prevelikih pričakovanj ljudi plačujejo hudo visoko ceno. Si upam trdit, da bi velika, ma kaj velika, ogromna večina lastnikov živali brez težav našla pasjega spremljevalca med mešanci in psi v zavetiščih, ki bi povsem ustrezal njihovemu načinu življenja ne da bi obstajala ena sama pasma. Nenazadnje to potrjujejo neštete zgodbe posvojiteljev psov iz zavetišča. Ampak ne bile zadovoljene nekatere druge potrebe, pri katerih pa pasji nagoni nimajo nič.
Jaz sem tudi bull lover, boh pomagi. Ampak kupit ga pa ne bom šla, dokler so zavetišča tako polna.

jaz pa mislim, da če se takih stvari zavedaš vnaprej in s tem v misliš izbereš psa, ima potem pes 500x manj možnosti da konča zapuščen na cesti ker se ne more prilagoditi življenjskemu stilu človeka (oziroma, ker si je človek izbral popolnoma napačnega psa za svoj življenjski stil). Pri pasmah vsaj približno vnaprej veš kakšen je karakter, pri mešancih pa pač ne.

zelo približno veš, kakšen karatker je. spomnim se, ko smo iz legla (bila sem še v OŠ) izbirali prvega pasemskega kužka - med seboj so bili karakterno TAKO ZELO različni... od dominantnih do podrejenih, od glasnih to tišjih, od aktivnih do pasivnih.

poleg tega žal malo ljudi izbere pasemskega psa zaradi karakterja - vse prevečkrat ga izberejo zaradi videza in se pri tem ne pozanimajo o njegovem karakterju. tako da je potem vseeno, ali vzamejo mešančka ali pasemskega kužka - če karakterno ne bo ustrezal, bo trpel.

mogoče je moja hipoteza čisto napačna in neosnovana, ampak domnevam, da se tisti ljudje, ki si želijo igračko in ne živali, večkrat odločijo za lutškanega pasemskega kužka kot za mešančka. in ravno zato lahko določeni vzreditelji "luštkanih" pasem pošteno zaslužijo - na račun "predmestnih" družin (ne govorim o ruralnem okolju ampak o suburban okolju), ki ne znajo urediti medsebojnih odnosov oz. si drugače pridobiti samospoštovanje in zato kupijo lutškanega psička z nevemkakšnim imenom in nevemkakšnim plemenskim poreklom, da lahko z njim paradirajo po ulicah. še zdaleč seveda to ne velja za vse, ki kupijo pasemske pse! samo pravim, da je vzreja pasem lahko potuha za tovrstne lastnike - torej neodgovorne lastnike. odgovoren lastnik se bo tako ali tako še pred nakupom psa (mešančka ali pasemskega kužka) pozanimal o njegovem karakterju. da ne govorim o pasmah, ki so vzrejene tako, da zdravju psov škodijo - npr. težave z dihali pri mopsih, s kolki pri nemških ovčarjih ipd. če bi psom pustili, da si sami izberejo partnerje, bi se uspešno razmnoževali genetsko močnejši in bi bili zarodi bolj zdravi. tako kot pri ljudjeh - bolj smo genetsko mešani, več šans imamo, da prevladajo zdravi geni... no vsaj po mojem čisto laičnem mnenju

ker je način življenja povsem drugačen in so psi hišni ljubljenčki

seveda, zato se redi pasme s karakterjem psa spremljevalca, ne pa lovskega psa oziroma čuvaja. Pse ki, recimo, ne rabijo toliko gibanja, pse ki niso glasni... itd.
Tudi te lastnosti so karakter pasme, ne samo to kaj bo lovil in na koga bo lajal.

Seveda - po željah in potrebah človeka. Kakršnekoli pač so tisti trenutek oz. karkoli pač ustreza stopnji razvoja človeštva, modnim trendom, povpraševanju...

Jaz se ne strinjam predvsem iz enega razloga - če kupiš pasemskega psa, imaš možnost izbrati točno takšen karakter in lastnosti, kot ti najbolj ustrezajo in katere so prilagojene tvojemu življenjskemu stilu.

Ma karakter zbiraš tudi pri mešancih, razen če kupuješ mladiča. Tukaj se potem pri rodovniških lahko orientiraš po starših, ampak ne vem če si kdaj lahko čisto ziher... delo je potem tisto.

Zdaj smo sicer od razstav prišli do vzreje, kar je pomoje malo razlike, vsaj pri mačkah, kjer se razstavlja tudi domače mačke - a gre tukaj tudi za denar ljudi potem, al kaj že?

Jaz razumem ljubezen do določene pasme (navsezadnje sem se s to dilemo ubadala tudi sama), ampak rešitev je pač na dlani: če želiš psa določene pasme - tudi taki iščejo kdaj domove, morda samo niso mladički. Priznam, da si že tri leta, odkar smo izgubili labradorko, želim imeti mladička labradorja in v tej želji nisem sama, ampak vsi v moji družini sanjamo o tem. Pa smo od Sarine smrti pridobili še dva psa in noben ni mlad labradorec. Zame je kompromis tak, da pač vzamem starejšega psa, ki je (predvsem karakterno) blizu tiste pasme, pa če je pasemski ali ne. Tako nimam občutka, da sem kakorkoli podprla vzrejo psov, hkrati pa še en kuža več dobi dom. Ko pa ne bo več zavrženih psov, pa pride na vrsto tudi labradorec, če ne bodo pasme že preveč zje**li.

Glede razstav pa sem poskusila pred davnimi leti tudi sama s prvo psico. Razstava na prostem, nekje v Lendavi. Hvala lepa, ampak nikoli več. Praženje na soncu (z dolgodlakim psom), gužva, nervoza,... Piknik na travi imam lahko tudi v kakšnem prijetnejšem ambientu.
Še hujše se mi zdijo razstave v zaprtih prostorih: Gospodarsko razstavišče v Lj, Celjski sejem itd. Kar sem bila tam, ni niti en pes užival, večina psov je bila bolj apatična, spet drugi vidno nervozni. Gužva, kletke, masa ljudi, ki se komaj premika ter gneča okrog ringov - to pač zame ni ideja sproščenega popoldneva ljubečega skrbnikom s svojim psom oz. izraz najvišje ljubezni do svojega štirinožca, pa naj razstavljalci trdijo, kar hočejo.

Kar se tiče pa vzreje rodovniških psov: pri taki neetični produkciji psov, kot se podpira z vseh strani (VURS, KZS, celo nekaterih forumov), je verjetnost, da boš dobil psa, ki ni kaj dosti boljši od šteparske vzreje, po mojem mnenju kar velika. Namesto vseh možnih zdravstvenih testov in premišljene kombinacije psov ti pod nos rinejo vse možne CACe, CACIBe, po možnosti pridobljene prek prijateljskih vezi s sodniki. Ko dodaš pa še finančni vidik rodovniške produkcije, pa je takoj jasno, zakaj tiste pse tako navdušeno pudrajo, fenajo, lakirajo in polirajo. Ker se očitno splača.