Povoženi mali/ADI

Bravo Adi! Kr tko naprej

Adi je bil "odpuščen" z veterine šele včeraj, koščen in vidno utrujen. Menjava driske z zaprtjem ga je pošteno zdelala, zdaj čakam, kam se bo obrnilo, se bo ponavljalo, ali (upam) umirilo. Seveda je strogo samo na piščancu. In kot da ta mali pišek še nima dovolj, mu zdravimo tudi mikrosporijo, kar seveda zahteva uporabo spet novih "strupov". Sicer pa je videti srečen, da je spet doma, rad se crklja in prede, takoj ko me zagleda. Zelo potrpežljiv je ta naš srček.

Ja, bogi.

Adijeva prebava se je od zadnjega oglašanja kar dobro uredila. O driski ni več ne duha ne sluha, občasno zaprtje pa uravnavamo s Portalakom. K piščancu že dodajamo brikete, ki pa jih ne mara preveč. Je živahen in igriv, žal pa mu ne morem dovoliti neomejenega gibanja, ker še zdravimo mikrosporijo, v sobi pa seveda ni sam. Trenutno je največji problem preostala zadnja nogica, ki jo zvrača navzven, kar pomeni, da pri hoji nima dobre opore. Zato gre v četrtek k fizioterapevtki. Upam, da bo kaj uspeha, če ne, pa tudi ne bo nobena katastrofa, saj tudi z njegovim načinom hoje razvije zavidljivo hitrost in tudi pleza kot tavelik. Mali je zelo vztrajen in velik borec, res občudovanja vreden. Mi pa smo seveda zatreskani vanj.

Pa še ena slikca, preden ga je zdelala driska.

Živjo Adi

Adi, naš mali čriček, naš ljubček, naš nedolžni učko. Bila sva pri fizioterapevtki in dejstva so taka: njegove hoje z zvračanjem preostale zadnje nogice navzven se ne bo dalo odpraviti, z vztrajnimi vajami morda le omiliti. Muc zaradi zelo rigorozne amputacije noge (zaradi gangrene je bilo odrezano več kot je običajno) preprosto ne more doseči ravnotežja drugače, kot na opisani način. Prognoza: zanesljiva deformacija hrbtenice, ki jo bodo morda z leti spremljale tudi bolečine. Mali hodi na malo potrebo v wc, iztrebljanja blata pa ne nadzoruje. Zelo verjetno poškodba živca. Posledica: pogosta vnetja zadnjika.
Večkrat pomislim, kakšen smisel ima takšno življenje? Posebno ponoči se mi prikrade v misli kot nočna mora.
Muc je sicer živahen in igriv, rad se crklja in daje lupčke. Ampak, kaj bo z njim kasneje, čez nekaj let? In kdo ga bo sploh hotel takšnega? Razen nas, ki ga imamo radi. Ampak, bo živel v boxu, zgolj z nekaj izhodi na dan? Posebne sobice zanj nimam, časa samo zanj tudi ne. Res ne vem, kaj naj. Pa tako rad živi...

oh, gipsy
pa tako lubekan mali srček je. kako krivično je to!

omg...
Ne vem, kaj naj ti rečem, Gipsy...odločitev bo vsekakor mrala bit tvoja, v eno ali drugo smer. Verjamem, da se boš odločila tako, kot bo za Adija najboljše.

joj sploh ne vem kaj naj rečem

Odločitev je seveda tvoja/vaša, ampak jaz si takega življenja definitivno ne bi želela .

Adi, .

Ne razmišljam o uspavanju, to je sicer tako odločitev veterinarja, ki pa se za to ni odločil. Predvsem razmišljam o tem, kako boljše življenje bi imel in mnogo več možnosti za napredek, če bi bil lahko ves čas prost, hodil okrog, plezal na plezalo in si s tem krepil mišice na preostali nogici. Za njim je treba pobrati kakce (bobke, ker klobasic ne dela), mu po potrebi umiti ritko in jo mazati z bepantenom, narediti vaje za izboljšanje ravnotežja. Če bi imel kasneje bolečine zaradi deformacije hrbtenice, bi moral dobivati sredstva proti bolečinam, enako kot živali z npr. obrabo kolka. Pa paziti je treba na prehrano, da nima driske, ker potem postane dejstvo, da ne zadržuje blata, seveda toliko bolj moteče, pa še ritka se bolj vname. Od mehke hrane pride zato v poštev predvsem kuhan piščanec. Zdravljenje mikrosporije pa se počasi približuje koncu. On rabi predvsem dobro dušo, ki ima primeren prostor (tudi prostor v srcu), za razmišljanje o injekciji pa je še čas.

se opravičujem za mogoče malo "levo" vprašanje, ampak res me zanima: praviš, da dela
bobke. Verjetno niso suhi kot npr. pri zajcih, ali?

No, tule smo ga s čakanjem da malo zraste ziher fajn pobiksali. Po drugi plati pa, če bi šel takoj na operacijo in je ne bi preživel, bi si očitali, da bi morali počakati. Pregledala sta ga dva specialista, ki sta oba priporočala, da je bolje počakat, žal se je potem drugače izšlo.
Ga bom jaz posvojila in pač pobirala bobke.

Ti ga ne dam, pobiram lahko tudi jaz. Z bobki sem pa mislila koščke kompaktnega blata (ne trdega, to smo rešili s portalak sirupom).

Jaz te čisto razumem, sem ga tudi videla in vem, da je težka in neprijetna situacija. Vem pa tudi, da pri vas ni ravno okolje, v katerem bi mali lahko zaživel maksimalno. Je pač muc s "posebnimi" potrebami. Upam pa, da ne bo trpel bolečin, ker vsa tale prognoza je.. Mhm.. Rahlo zaskrbljujoča .

Take diagnoze in prognoze al kako se že temu reče, res ni hotel nihče slišat, ampak mislim, da ima tudi on nekje svoje ljudi čeprov najbrž še nevede ali pa se jim že en mal svita, da Adi pa paše k njim. Miško želim ti vse najbolše zate

Predvsem razmišljam o tem, kako boljše življenje bi imel in mnogo več možnosti za napredek, če bi bil lahko ves čas prost, hodil okrog, plezal na plezalo in si s tem krepil mišice na preostali nogici. Za njim je treba pobrati kakce (bobke, ker klobasic ne dela), mu po potrebi umiti ritko in jo mazati z bepantenom, narediti vaje za izboljšanje ravnotežja. Če bi imel kasneje bolečine zaradi deformacije hrbtenice, bi moral dobivati sredstva proti bolečinam, enako kot živali z npr. obrabo kolka. Pa paziti je treba na prehrano, da nima driske, ker potem postane dejstvo, da ne zadržuje blata, seveda toliko bolj moteče, pa še ritka se bolj vname. Od mehke hrane pride zato v poštev predvsem kuhan piščanec. Zdravljenje mikrosporije pa se počasi približuje koncu. On rabi predvsem dobro dušo, ki ima primeren prostor (tudi prostor v srcu), za razmišljanje o injekciji pa je še čas.

Prišel je do sem in ima najboljše možnosti, da pride še naprej, do kamorkoli pač že. A ni žalostno, da se vedno zatakne prav na koncu? Pri prostoru za tiste, ki so pač nekoliko posebni in zato rabijo še nekaj posebne nege. Prognoza je vedno samo to - prognoza. Lahko drži, lahko pa tudi ne. Telo je hecna reč, ki se zna tudi prilagodit situaciji. Muc še raste in se še razvija. Res bi imel zagotovo veliko več možnosti pri nekom, ki bi mu lahko posvetil več časa, pa ne samo za čohanje. Tudi za malo učenja fiziologije, fizioterapije, pa iskanja novih možnosti, pa še kaj. Občutki ob vidnih uspehih in napredku posebnežev so naravnost neverjetni. Pa ni hudič, da ni še kje še kdo tak, ki še nima povsem in še čez zafilanih kapacitet ima pa željo pomagat komu izmed posebnih?

Kako mi je pa ratalo objavit post, ki sem ga popravljala?

JP, I'm spešl. Skoraj kot Adi, in če je zame prostor na tem svetu, ni hudič, da se ne bi kje našel še za Adija

Sleepy, Adi to pošilja enga tavelikega