Pa jo imamo, sedmo obletnico Adijeve vselitve k nam, namreč. Kdor spremlja njegovo temo ve, da se je z njim na zdravstvenem področju v preteklosti ohoho dogajalo: od resnega zapleta s prebavo med okrevanjem po odstranitvi nogice, ko nam ga je skoraj odneslo, mikre, pogostih vnetij mehurja in hudega vnjetja ledvic, ko nam ga je spet skoraj odneslo, pa vnetja dlesni, ko je ostal brez lepega števila zobkov, in seveda nenehnega menjavanja prekompaktnega blata s preredkim, kar pri njemu sicer ni neki zdravstveni zaplet, ampak normalno stanje. V teh letih je vzgojil armado bukseljnov, v nove domove pospremil trimestno število cimrov, navezal prisrčne stike z mojimi mucami in očaral prav vsakega človeka, ki je prišel v njegovo sobo. Sobico je v tem času zapustil samo dvakrat, med prenovo, ko je bil dva dni pri Trixi, in pred kratkim, ko je bil 14 dni zaradi mojega dopusta v zavetišču, pa sem ga tako pogrešala, da sem komaj čakala, da ga spet vidim.
Upam, da bo Adi še dolgo z nami, da bo zdrav tako kot je zdaj in nas razveseljeval s svojim neponovljivim značajem, pa da bo ohranil tudi nagajivo plat, saj izkoristi vsako priložnost za pobeg iz mačje sobe, med katerim šprinta po stanovanju s takšno hitrostjo kot bi bil na petih in ne na treh.
Tako kot je napisala Šapka v pesmici zanj, Adi je naša zlata žvau.
Adi ob sprejemu v MH
Po operaciji se je micek vselil k nam
Zrasel v prelepega fanta (tu ima 1 leto)
Razgleduje prenovljeno sobo (2014)
Zadovoljen
Portretek
Današnje slikce
Jaz sem se že najedel
Lepi kot vedno