Danes smo šli na ta prvi malo bolj resen sprehod, imam dostop do enega ogromnega ograjenega travnika in tam smo ga malo spustili iz vrvice, da bi se razlaufal. Sploh ni bilo opazit sploh nobene razlike - še zmeraj je prav vzorno hodil ob nogi in ni šel več kot par korakov stran. Potem sem malček zašprintala, da bi ga videla teči, in je čisto brez problemov ostajal poleg mene. Edino en problem je - mali je tako navezan name, da je zmeraj pod nogami - kar ni glih najboljša ideja če šprintaš kolikor moreš hitro. Če v polnem diru poskušaš dvigniti obe nogi naenkrat, da ne bi pohodil male štruce, se ti pač zgodi to kar se je meni - z nosom naprej zletiš v ribo in si od blizu ogledaš travnik. Od zelo blizu.
Z mano sta šla tudi moj dragi in moj oče, in potem sta šla vsak na svojo stran in ga klicala in vabila k sebi, Kai pa je sedel meni pri nogah in ju butasto gledal, češ, stran naj grem? Stran od moje mame? Pa kaj še, kar mislita si. Ful se je navezal name v zelo ratkem času. Problem tega je, da ne smem nikamor stran ker se taoj začne dret. Kako naj ganaučim da bo znal nekaj časa sam počakat brez prevelikega stresa?
Ful bi se rad igral z mačkami, hodi za njimi in vabi k igri, beštije ga pa vsakokrat napihajo, in potem postane čisto majhen, ušesa dol, rep med noge in une tavelike žalostne pasje učke, da se ti zasmili v dno duše...
In za konec še ena slikca, za vse neučakane:
Ena "nakavčna" fotka od danes zvečer. To so noge od mojega dragega, ki jih Kai vsake tolko poliže.... no rezultat je grozljiv krik in tak skok da potem praskamo mojega dragega dol s stropa...