Čeprav sva se Trixi že najavili, se bomo pofočkali še tule: danes smo opravili cepljenje in letni pregled Lynxa in Mora (Mikija -
http://www.pomagamo-zivalim.si/viewtopic.php?f=78&t=5555 - pa to čaka poleti). Oba sta bila ekstra pridna, zlata in sploh; Lynx se je na koncu že šmajsal v koš v ambulanti in prepričeval vetko, naj ga čoha.
Zdaj spančkata vsak na svoji dekici, Miki pa je predvsem srečen, da smo se vrnili in se stiska v naročje.
Še vedno se imamo vsi zelo radi; Mor je sicer šefi, ampak lepo sobiva z obema mlajšima. Lynx in Miki sta prava prijateljčka, ponavadi spita in se igrata skupaj in uprizarjata skupne dirke po stanovanju. Misliva, da sta Mor in (predvsem) Lynx odigrala pomembno vlogo pri Mikijevi socializaciji, saj že od začetka opažava, da posnema vsakega v določenem delu obnašanja; začel pa je razvijati tudi svoje fore, kar naju zelo veseli. Naučil se je igranja s perotom (na začetku jih je "ubijal", zdaj je precej bolj nežen), rad se češe in že dolgo nastavlja trebušček za božanje.
Včasih še kar ne moreva verjeti, v kako čudovitega muca se je pihajoča kepa razvila.
Lynx je nesporno največja čoha od vseh, že zjutraj zahteva svojo dozo crkljanja in božanja, glasno prede, se meče na hrbet in mesi ... skratka, srček, da ni večjega
Je zelo zaščitniški do vseh nas, sploh do svojih človekinj - če je katera slabe volje, zleze v naročje, prede in daje buce, zlatek mali. Ponavadi zvečer pride na posteljo in se namesti tako, da ga vsaka boža z ene strani. Težko življenje!
Še vedno ima rad perota (zanj skače, dela salte, se drsa po parketu in zahteva pozornost pri igri samo zase), ampak najrajši ima laser, ki sta mu ga prinesli prijateljici. Sicer sva pri igri z njim previdni, vendar ga tako obožuje, da mu na vsake toliko privoščiva eno dozo norega šibanja samo zanj (ostalih dveh začuda rdeča pikica sploh ne gane).
Mor se je dokončno pomiril z družbo in pazi na mlajša kot dober starejši brat. Primer: zadnjič sva jima dali Zantel, kar je bilo pri Mikiju še posebej težavno. Na koncu sva obupali in mu ga zmešali v konzervo, kar je seveda opazil in ni jedel ravno z veseljem. Ko je to opazil Mor, je iz protesta nehal jesti, dokler se ni prepričal, da malemu ni hudega.
Včasih ga pocrkljava in se igrava samo z njim, to mu še vedno najbolj ustreza. Ponavadi pa je za crkljanje dovolj že, če si ena od naju vzame čas in ga celega prečeše, to ima rajši kot božanje ali igro. Posebnež je, in takega ga imava radi.
Končno se nama je uspelo zmeniti tudi za fotosešn, ko izpeljemo in dobiva fotke, jih bova prilepili semle. Fotos na mobitelu jim namreč res dela krivico, sploh črnuščkoma, ki se ju na večini posnetkov sploh ne vidi.
Do takrat pa želimo lepe snežene dni