Maček Muri
Objavljeno: Če dec 13, 2012 6:46 pmDanes mineva 4 leta odkar smo izgubili našega črnega mačka Murija.
Bil je navaden črni muc z zlatim srcem, prijazen in dobrovoljček je vedno bil. Razveseljeval nas je polnih 6 let, nakar sem opazila, da je začel hujšati in piti je začel veliko vode.
Pregled pri veterinarju je odkril, da ima sladkorno bolezen. Bila sem popolnoma šokirana, nepripravljena, saj do takrat te bolezni resnično kaj dosti nisem poznala…ne pri ljudeh, še manj pa pri živalih. Vedela sem edino to, da bom naredila čisto vse, kar bo v moji moči, da mu pomagam. Sledilo je branje vseh mogočih literatur v zvezi z to boleznijo in začelo se je tudi njegovo zdravljenje. Tri mesece je potrpežljivo prenašal , da sem mu vsakodnevno jemala kri in urin, da sem lahko kontrolirala njegov sladkor in temu primerno je dobil dozo inzulina. Mislila sem, da mu bo usojeno živeti še naslednjih 6 let, vendar ni bilo tako.
Šok ob vrnitvi iz službe takrat pred štirimi leti, je še vedno prisoten. Prizor, ki sem ga zagledala, bo v meni ostal za vedno. Muri negibno in nemočno leži na tleh, brez znakov življenja v sebi, hladen, samo drobno premikanje prsnega koša je še dalo upanje za življenje. Kaj se je tisti dan zgodilo, da je padel v diabetično komo nisem nikoli izvedela….x stvari mi je hodilo po glavi, odgovora pa ni bilo.
Tisti popoldan smo ga obudili v življenje, naslednji dan so se pa pokazale vse posledice. Oslepel je, ni imel refleksa za uživanje hrane, dobil je epileptične napade…..vse to se je zgrnilo na nedolžno življenje. Ne bi me motilo, da bi ostal slep, ravno tako bi še lahko naprej užival življenje. Dva dni sem ga imela v domači oskrbi, vozili smo ga sem in tja,da je dobival infuzije in vse kar je bilo potrebno, izboljšanja ni bilo,epileptičnih napadov ni bilo videti konca, jedel ni popolnoma nič, zato sem ga tretji dan pustila v veterinarski oskrbi. Dva dni sem ga še hodila obiskovat, mu govorila, da je najlepši in najboljši maček na svetu, da se ne sme predati, v upanju na čudežno ozdravitev….tretji dan je bila njegova bivalna kletka prazna.
Ko sem se izjokala, se mi je veterinar prijazno posvetil in mi obrazložil, da se mu ni dalo več nič pomagat, preveč je že bilo hudo z njim.
Življenje po tem dogodku je šlo naprej, samo od takrat sem se spremenila. Moj dragi zlati Muri mi je pomagal pri tem. Že prej sem imela zelo rada živali, po njegovem bolečem odhodu , pa jih še veliko, veliko bolj cenim in spoštujem. Zaradi njega zdaj skrbim za zavržene, nezaželene, trpinčene ali kako drugače pomoči potrebne muce. Dal mi je pogum, moč in signal, da sem na pravi poti in da delam pravilno. Verjetno bi bil ponosen name, če bi nama bilo usojeno se starati skupaj.
Dragi moj Muri, hvala ti za vse, spomin nate bo večen in upam, da si tam kjer ni bolezni in da ti je lepo.
Bil je navaden črni muc z zlatim srcem, prijazen in dobrovoljček je vedno bil. Razveseljeval nas je polnih 6 let, nakar sem opazila, da je začel hujšati in piti je začel veliko vode.
Pregled pri veterinarju je odkril, da ima sladkorno bolezen. Bila sem popolnoma šokirana, nepripravljena, saj do takrat te bolezni resnično kaj dosti nisem poznala…ne pri ljudeh, še manj pa pri živalih. Vedela sem edino to, da bom naredila čisto vse, kar bo v moji moči, da mu pomagam. Sledilo je branje vseh mogočih literatur v zvezi z to boleznijo in začelo se je tudi njegovo zdravljenje. Tri mesece je potrpežljivo prenašal , da sem mu vsakodnevno jemala kri in urin, da sem lahko kontrolirala njegov sladkor in temu primerno je dobil dozo inzulina. Mislila sem, da mu bo usojeno živeti še naslednjih 6 let, vendar ni bilo tako.
Šok ob vrnitvi iz službe takrat pred štirimi leti, je še vedno prisoten. Prizor, ki sem ga zagledala, bo v meni ostal za vedno. Muri negibno in nemočno leži na tleh, brez znakov življenja v sebi, hladen, samo drobno premikanje prsnega koša je še dalo upanje za življenje. Kaj se je tisti dan zgodilo, da je padel v diabetično komo nisem nikoli izvedela….x stvari mi je hodilo po glavi, odgovora pa ni bilo.
Tisti popoldan smo ga obudili v življenje, naslednji dan so se pa pokazale vse posledice. Oslepel je, ni imel refleksa za uživanje hrane, dobil je epileptične napade…..vse to se je zgrnilo na nedolžno življenje. Ne bi me motilo, da bi ostal slep, ravno tako bi še lahko naprej užival življenje. Dva dni sem ga imela v domači oskrbi, vozili smo ga sem in tja,da je dobival infuzije in vse kar je bilo potrebno, izboljšanja ni bilo,epileptičnih napadov ni bilo videti konca, jedel ni popolnoma nič, zato sem ga tretji dan pustila v veterinarski oskrbi. Dva dni sem ga še hodila obiskovat, mu govorila, da je najlepši in najboljši maček na svetu, da se ne sme predati, v upanju na čudežno ozdravitev….tretji dan je bila njegova bivalna kletka prazna.
Ko sem se izjokala, se mi je veterinar prijazno posvetil in mi obrazložil, da se mu ni dalo več nič pomagat, preveč je že bilo hudo z njim.
Življenje po tem dogodku je šlo naprej, samo od takrat sem se spremenila. Moj dragi zlati Muri mi je pomagal pri tem. Že prej sem imela zelo rada živali, po njegovem bolečem odhodu , pa jih še veliko, veliko bolj cenim in spoštujem. Zaradi njega zdaj skrbim za zavržene, nezaželene, trpinčene ali kako drugače pomoči potrebne muce. Dal mi je pogum, moč in signal, da sem na pravi poti in da delam pravilno. Verjetno bi bil ponosen name, če bi nama bilo usojeno se starati skupaj.
Dragi moj Muri, hvala ti za vse, spomin nate bo večen in upam, da si tam kjer ni bolezni in da ti je lepo.
