Pomagamo živalim

moje sožalje

Iskreno sožalje

moje sožalje

Koliko sreče užijemo z našimi kosmatini in kako boli, ko jih več ni. Hvala vsem za razumevanje in sočutje .

Iskreno sožalje

Sožalje

Hvala.

Ko je Lisa zbolela je lulala v hiši, kajti kolikor je spila je šlo takoj od nje. Ker je največ lulala v veži na tlakovce in je bil mož tako "pameten", da je tam položil dva kosa etisona in med režami je seveda urin tekel spodaj na tlakovce, kar smo opazili prepozno, da ne bi bilo škode. Sedaj še vedno vsakodnevno pomivamo z neko posebno tekočino, ki naj bi urin vlekla izpod tal na površje, tako, da imamo še vedno malo vonjav po Lisinih izločkih. Po eni strani me moti, ker me premočno vsakodnevno spominja nanjo, po drugi pa mi je všeč, da mi je vsaj takole še vedno blizu, seveda pa iz naših src nikoli ne bo odšla.
Še kar težko verjamem, da moje ljubice zares ni več med nami, saj me Don in Mini ne priganjata toliko za hrano, kakor me je Lisa. Tudi preoblečti se nisem utegnila, takoj sem ji morala dati vsaj malo kuhanega piščančka, ko sem prišla domov. In njen zakrivljen repek, ki je kar naprej migal in njene srečne učke.......pogrešam jo, babiko mojo malo.

Urin se je zažrl v material in ne verjamem, da se boste vonja znebili. Sploh pa se mi zdi, da se vonj po urinu nekako vtisne v nosnice in v spomin in tudi če ni zares tako problematičen (obiski ga npr. sploh ne zaznajo), tam ostane. Tak "spomin" je precej obremenjujoč, posebno, če je povezan s ljubljeno pokojno muco. Jaz bi prav gotovo zamenjala talno oblogo.

Problem je, da se je zažrl v tlakovce ,ker je iz kosa etisona, ki je bil položen za zaščito steklo spodaj in se tam razkrajalo, le teh pa ne bi razkopavala. Posebna tekočina s katero mažemo vleče ven iz cegla vso zadevo in je po skoraj treh mesecih končno že toliko bolje, da bo kmalu pripravljeno za nanos nove glazure, potem pa upam, da bo končno v redu.