Pomagamo živalim

Čas obračuna se bliža-nič dramatičnega, kmalu bo konec leta, pač. Ne morem spati, mislim na tiste, ki jih ni več z nami, z mano. Ki sem jih pospremila, bolj ali manj dostojno, z več ali še več slabe vesti s tega sveta. Zakaj pravzaprav se živali tako oklepajo življenja, ki jim prinaša toliko gorja? Nimajo izbire, samo življenje imajo, pa še to eno samo. Od kod rek, da ima mačka sedem življennj? Zato, da si ljudje peremo vest, ko jih jemljemo? Eno samo življenje, pa še to tako krhko, vsak piš ga odnese.

Toby, ena sama žalost me preveva, ko mislim nate. Na tvoje drobceno, shujšano telesce, na tvojo močno voljo, ki je hotela pretentati smrt, ki ti je bila položena v zibeljko. Moral bi umreti, ti pa si živel in predel. Tolažim se z mislijo, da si umrl v spanju, da morda nisi trpel. Pa sama sebi ne verjamem.

Maki, tiha bolečina, si vedel zame? David, mož pravi, da smo te izdali, jaz ga prepričujem, da smo ti ponudili možnost, ki je nisi mogel sprejeti, ker je bilo tvoje srce že preveč ranjeno.

Arabela, kako dolgo sem izbirala ime zate in kako kratko si ti ostala z nami. Premagala si vse bolezni in se na koncu vdala. Tako nesmiselno, tako neresnično, pa vendar res...

Pajo, ljubezen moja, bolečina moja, dal si mi vse, jaz pa sem te izdala in te pokopala. Še vedno čutim tvoje mrtvo telo, ki ga privijam k sebi, o kako si želim, da bi te mogla vsaj še enkrat čutiti v svojih dlaneh, pa čeprav samo mrtvo trupelce...

Pišta, mali Pišta, tudi ti bi lahko še bil z nami. Zdaj mirno spiš pod našo smreko. Malo naprej povoženo dete brez imena. Pa vse tiste črne in bele in rdeče muce, ki sem jih pobrala na cesti in odložila na rob, ker ni bilo več življenja v njih.

Okoli mene pa vrvi novo življenje. Tigri ubrano predejo, psi smrčijo, Caleb zavija ne vem zakaj... Ampak v vsako poro se mi vedno znova krade strah-kaj če ne bo vse prav? Tigri so prehlajeni, driskajo, dlaka se jim ne sveti dovolj...nočem več smrti, nočem, ne morem je vzeti za del življenja.

Žalost, ena sama neskončna žalost...

In življenje teče dalje. Življenje, ki ga morda sploh ni vredno živeti...

Če začnem sama opisovat vse tiste, za katere sem skrbela in jih ni več zaradi tega ali onega, rabim tule ene 10 forumskih strani. Včasih, ko slišim kakšno v srce segajočo muziko, mi pridejo solze na oči za vse te reveže, ko vidim slike pokojnih prav tako.
velikokrat po smrti kakšnega ne vidim več naprej, pa dobim klic da je kje kdo pomoči potreben in letim ko raketa, ni važno kdaj, sredi noči, v nedeljo, v nemogoče razmere, kadarkoli in kamorkoli.
Ja, itak, da bom to delala do svoje smrti, če bom le lahko, le jaz sama sem se nekje izgubila , oz. se moje življenje meni sami ne zdi nič več kaj tako blazno pomembnega in resnega, da bi se sekirala zanj. Ob vseh teh revežih.....v glavnem, definitivno in dokončno sem jim posvetila svoje življenje.
Žalost in nemoč ob umiranju pa je le del vsega.

Ej ti vis, ne ti o tem, da ni vredno živeti, mi te rabimo, maš da ti je vredno živeti.

Janja, pošiljam ti en velki spletni objem. Živi te potrebujejo! Pa tudi tisti, ki jim ni namenjeno, te potrebujejo, da se jim pomagaš dostojno posloviti.

Visova, tu te imamo tudi radi in te zelo spoštujemo. Težko je, vem, ampak čeprav se zdi, da je obrabljena fraza, drži: za dežjem vedno posije tudi sonček.

Tudi jaz sem velikokrat tako neznansko utrujena, da si rečem: Samo še toliko časa moram živet dokler živijo moji ljubljeni kosmatini. Otroci so vsak po svoje, pridejo kadar so v godlji, sicer večinoma sploh ne. Tile moji kosmatini pa me edini potrebujejo, pa tisti zunaj, ki jih bom spet našla tudi. Samo še toliko let živem, dokler živi še zadnji od lepega števila mojih kosmatih ljubih duš, potem nočem več.
Pa pomislim le kdo bo z mojih poti, ki me vodijo v službo in po opravkih pobral naslednje ubogo komaj še živo bitjece, zavrženo od krutih ljudi? Kdo bo najdenemu psu iskal njegov stari ali novi dom? Kdo bo klical higienike kadar so živali že mrtve, saj ljudje kar vozijo preko trupelc?
Potem odprem tale forum, med nesrečnimi zgodbami so tudi srečne. Na tem forumu najdem ljudi zaradi katerih je vredno živeti, ljudi, ki požrtvovalno rešujejo, so rešili in še bodo toliko življenj, od človeka zavrženih kosmatih duš.

Ve vse ste punce z ogromnimi srci. Zaradi vas je svet lepši.
Vse moje živalce so odšle na mavrico takrat, ko je bil čas za to. Samo Tobi, moj mali najdenček, dudarček od prvega dneva... Tri leta je od tega, kar je odšel. Pa ga še vedno vidim in čutim in še vedno me boli enako kot takrat.
Kako je vam, ki imate toliko takih in drugačnih težkih izkušenj, pa vsaka zase je edina? Ne morem si predstavljat, res ne. Vem samo to, da tega ne bi zmogel vsak. In ne zmore. Kapo dol, samo to. In živeti prav gotovo je vredno. Saj vemo to, a ne?

Lepo si napisala .

Ojoj, zakaj so mačja - živalska življenja tako krhka ?

Danes ponoči pa tut jst ne bom spala, je še en, meni zelo ljub, mali muc zgubil vojno s kugo. He will be missed
http://www.youtube.com/watch?v=qT6XCvDUUsU

In ta dan se spomnim tistih globokih pogledov, temnih pogledov, tistih, ki vejo, da je vse zaman, da samo še trenutek... pogledov, ki vztrajaj,o morda ravno samo zaradi nas. In ta dan slišim tisti grozen jok, jok ki prosi odrešitve,ki želi samo, da več ne boli... in jaz ne morem nič. Božam telesce, ki mu pohajajo moči in takrat vem, takrat kričim nikdar več.
In na ta isti dan, ko strah, ko bolečina malo popusti, ko se še niti solze ne posušijo življenje znova najde pot. Saj jo vedno, kljub vsaki smrti, življenje gre vedno preko in naprej. Morda ne z njimi a vsekakor s spominom in vsak spomin na nežno bitje je nova sila je nova moč je novo življenje..in življenje gre naprej..vedno in mi znjim, le da tokrat močnejši.

To je pa že za v knjigo napisat. Zelo globoko, lepo, resnično in ganljivo. Pa žalostno. Lepe misli.

V moji spalnici še vedno kipi mlado življenje in štirje mali željno čakajo, da se jim pridružim pri igri, jih vzamem v naročje ter pocrkljam. Potrebujejo me, saj so živi. Ampak vse moje misli so s tistimi, ki jih več ni. Dva mala srčka, ki sta danes prenehala biti, sta odprla rane, ki so se zdele že zaceljene. Kako nespametno, nepotrebno čustvo je žalost.

Vendar:

Treba je naprej
zaradi žejne rože,
lačne ptice,
otroškega joka.
Šele ko tega ne bi bilo,
bi smel sesti
in obupati.

N.Maurer

ko bi imela moč odvzeti slabe stvari in dati namesto njih same lepe in dobre. ko bi le imela, bi življenje na tej zemlji imelo več smisla in vsi bi se veselili naslednjega dne. tudi vsi mali kosmati angelčki, ki jim ne uspe zaradi človeške brezbrižnosti. žal mi je .

Pravljica o Beli mačici

Živela je Bela mačica, bela ko sneg, neskončno lepa... Tako lepa, da se je vanjo zaljubilo samo Sonce in si jo hotelo vzeti za ženo. Toda Bela mačica je ljubila tigrastega mačka, ki je krošnjaril na trgu, kjer je živela. Zavrnjeno Sonce je besnelo v svoji samopašnosti in nad Belo mačico in njene potomce priklicalo vse bolezni tega sveta...

Vse to je videla bleda Luna, ki je v jasnih nočeh opazovala hrepenenje Bele mačice in njenega tigrastega izbranca. "Ne morem preklicati Sončevega prekletstva," je dejala: "vendar ga lahko omilim. Imela bosta toliko otrok, da bo zmanjkalo bolezni prej, preden bodo dosegle vse vajine potomce; toliko jih bosta imela."

In tako je še dandanes. Čeprav Bele mačice in njenega izbranca že zdavnaj ni več, njun rod živi in kljubuje vsem nesrečam, ki prežijo nanj.

lepo in žalostno

Ni te več, čeprav boš vedno z mano, ljubi moj Miško.

Ma ne, Miško

Vsem, ki ste ga imeli radi in mu omogočili brezskrbno in čudovito starost, iskreno sožalje. Zelo mi je žal.

Ah, Miško mali.
vis, žal mi je

Iskreno sožalje.