Pomagamo živalim

Moje sozalje. Sem kar vse prebrala, kaj sta objavljala. Kako lepo je brati, kako lepo mu je z vami bilo. Srečo je imel.

Moram samo še to zgodbo delit z vami, sedaj ko je že toliko časa mimo.

Močkota ni več že 3 mesece in seveda nama še vedno manjka, sva se pa nekako navadila, da ga ni. Malo se bom vrnila nazaj v čas.

4 dni po tem, ko je umrl, sem izvedela, da sem noseča. Neplanirano. Takrat je bilo v meni toliko nekih zmešanih čustev, od žalovanja, zmedenosti, šoka, veselja.
Mogoče si sedaj samo domišljam, ampak zdi se mi kot da je to Močko vedel pred mano, ker mi ni več gnetel ključnice, ampak se je obrnil in mi gnetel trebuh (kar se mi je takrat zdelo izjemno smešno, ker sem pod nos dobila njegovo rit ).

Vedno se mi je zdelo, kot da sta se nekako zamenjala.

Rok imam na podoben čas, kot sva ga posvojila pred štirimi leti. Mogoče so samo naključja, ampak meni veliko pomenijo.

Mogoče je tudi čas, da to temo prestavimo med zvezdice, moja bo vedno z mano.

Mochi je vedel, 100%.
Srečno in vse dobro vam vsem trem želim.

Sem kar nekaj časa iskala tole temo. (nisem bila že zelo dolgo tule aktivna...pa vseeno). Sožalje. Mochi vrjamem da si najsvetlejša zvezdica.

Hvala zeleni caj!
Sem ga prav pogresala med nosecnostjo ...
Sedaj nama dela druzbo mala Lila, ki mi prav tako krade prostor v postelji, nima toliko dlak in ima prav ostre kremplje
Vcasih se tako uzaljeno zajoka, kot da bi mjavkala.

Upam, da sta vidve vredu!