Če jun 23, 2011 6:50 pm Napisal/-a Patricija
Srečo na vrvici sem mislila ja. Imam fotko posneto s telefonom, vendar čakamo, da v naslednjih dneh blagovoli priti sin, ki ima kabel za nalaganje slikc. Pes je cuker od cukra. Ko sva ga ogovorila se je stisnil k nama, talal lupčke, čisto nič preplašen, če bo imel odgovorno vzgojo bo krasen pes, kakor po karakterju kot tudi po zunanjosti. Me zelo skrbi in s težkim srcem sem ga oddala v zavetišče, ker tam socializacije med množico kosmatinov najbrž ne bo. Tako zelo je jokal, ko ga je dal oskrbnik v kletko, te njegove modre učke....Če ne bi imela pesjak, ki ga ne uporabljamo, s prevelikimi odprtinami v mreži, kamor je vtikal glavo in se zagozdil, da je moral biti mož vse tri ure z njim, potem ne bi takole pohitela. V hiši pa nimam enega samega prostorčka , v katerem bi ga imela na varnem pred Donom in mački, saj ga je Popi hotel nabutat. Imam tri pse, sedem mačkov. V hiši pa en prostor, ki služi kuhinji, jedilnici dnevni sobi in spalnici obenem, ter kopalnico s straniščem. Mansarda ni izolirana, pod streho je 50 stopinj.
Kako sem neumna, seveda je v večini zavetišč možno vse, kakor dober tako tudi slab dom. Kaj bi dala, da bi ga našla na področju, ki ga pokriva Horjul, samo 1 km proč se nahaja, čeprav so najbrž tudi tam prepolni. Ampak bi veliko lažje spala res. Kaj pa, če je ravno iz tistega področja zataval k nam? Nikoli ne bom vedela. Ne bom mirna, dokler mu ne uspem najti začasnega ali odgovornega skrbnika, ampak imam zelo malo upanja. Zavetišče ni dolžno dajati podatkov kam je bil posvojen v kolikor bo, zato ga bom imela do smrti na vesti, če ne bom vedela, kot jih imam že lepo število njih. Ampak tale........
Šiva posvojnino bi jaz plačala,tudi kastracijo, ko bi bilo potrebno, ali lahko kako pomagaš morda?