Pomagamo živalim

Žal mi je, držite se.

vsem. Maks .

Ob branju Janjinih sporočil o njenih varovančkih sem se spomnila na Njega, muca z zlatimi očmi, nikoli čisto pozabljenega.

Res je, že več kot leto ga ni. Nikoli mu ni bilo dano, da bi povsem zaupal človeku in dobil čisto svoj dom. Edinemu in najbolj prestrašenemu od peterice otročkov prostoživeče mamice, ki je svoje leglo imela tik zraven prometne ceste. Čeprav so odšli od mamice že pri petih tednih starosti (preden so pričeli sami kobacati okoli in bi jih povozilo), so vsi ostali vsaj malo nedostopni zelo dolgo.
Štirje so dobili vsak svoj dom, kjer so še danes, Maks nikoli. Bil je naš, imeli smo ga radi in tudi on nas je imel rad na način, ki ga je zmogel.

Z leti se nabere toliko žalosti, seveda pa tudi na srečne dni spominov.