Bliža se polnoč in jaz ne vem, kaj naj napišem o jutrišnjem dnevu. Ne vem. Kako naj tisto, kar čutim, strnem v besede, v stavke, v nekaj tako okornega in vsakdanjega? Kako naj navadne besede opišejo mehki beli puhek na njenih drobnih, elegantnih tačkah? Te male, gladke, različno pobarvane blazinice na prstih? Tisti popolnoma posebeni zvok, ko strese z glavo in zafrfota, dlaka okrog vratu se pa sama čudežno zloži v razkošno ovratnico? Ali tisti nežni mew, ko leživa na postelji in mi voha lase in ureja pričesko? Kako zabožjovolo naj vam opišem, kaj sva doživeli, preživeli, se presmejali in prejokali v teh desetih letih?
Ne gre, res ne gre. Tega se ne da opisat, to je treba doživet.
Mila moja. Lubica moja
Hvala ti, da si mi dala najlepših deset let v življenju. Pa dajva vsaj še enkrat toliko, ko nama tako dobro gre skupaj