Meni se je pa danes kr mal milo storilo, ko sem Tinčka in Vilkota peljala k fantovim staršem v varstvo (ker greva midva jutri v tujino) in me je Tin tako žalostno gledal in čakal, da ga pripnem in peljem s sabo, ko sem se odpravljala domov. (Pa da ne bo kakšne pomote, pri starših je razvajanje v nulo, še dopust si vzamejo, da se lahko maksimalno posvetijo živalicam, kadar so pri njih. Itak vedno že vnaprej nakupijo vse možne priboljške, hrano in igrače.) No, sej mogoče pa pretiravam, al pa je Tin tud mal zaigral..
Uglavnem, komaj čakam, da ju spet vidim, čeprav sta šele danes popokala svojo opremo (o tem pa tudi raje ne bi, ker sem imela tolk poln avto, ko sem ju peljala v Kamnik, pa nimam majhnega in tud niti pol njune opreme nisem sabo peljala). Vse za udobje in dobro počutje naših otrok, al kako že.
Naslednjič se pa oglasimo s praznično fotoreportažo.