Muc Jaka in njegove dogodivščine

1. del

Pozdravljeni.

Tudi na moja kosmata ušesca je prišel glas, da se ljudje težko odločite: posvojiti enega ali dva mačka. Hmmm … bom povedal mojo zgodbo, pa boste potem lažje odločali.

Ime mi je Jaka. Julija lani sem skupaj z bratcem Tomom dobil svoj pravi dom. Ta dan se mi je v spomin zapisal kot eden izmed najlepših. Svojo posteljo, svoj stol, svojo polico, svojo skodelico … in še mojega največjega prijatelja, bratca Toma. Krasno.

Moji človeški prijatelji so zelo prijazni. Sprejeli so naju z odprtimi srci … saj se tako reče, ali ne? Ta odprta srca pomenijo tudi odprta vsa vrata po celem stanovanju. Juhej! Koliko prostora. Med najbolj priljubljenimi je seveda kuhinja in dolg hodnik. V kuhinji se vedno najde polna skodelica briketkov, hodnik pa sva s Tomom preuredila v igrišče. No, vse lepo in prav, če gospodinja ne bi tega redno čistila in mazala z neko zadevo, ki močno drsi. Pa mi vi povejte, kako naj potem ujamem žogico in se tudi lepo po mačje ustavim? Ne gre! Pogosto zdrsnem do konca hodnika, žogica pa se odkotali na drugo stran.

Že zelo zgodaj sva se preskusila v vrtnarjenju, bolje rečeno v cvetličarstvu. To je bila kar zanimiva Tomova ideja, ki pa se v resnici nikoli ni prelevila v celodnevno obrt. Človeški prijatelji so, ko so videli najine prve cvetličarske poskuse, odstranili vse lončnice. Ostala je le ena, pa še ta visi s stropa dol. Če bi mi vsaj tisto eno lončnico pustili, bi jaz pridno vadil in se izpilil v tem delu. Mogoče pa ne vejo, da so začetki vedno težki in polni napak.

Veliko mačk obožuje zavese. Nama je bila dana posebna zavesa in to … juhej … na sredino hodnika, kamor sva se lahko po mili volji obešala. To so pravi užitki. Na koncu je bila zavesa že kar malo čudna in niti najmanj podobna pravi, tisti obešeni pri oknih. Midva pa tudi že malo naveličana obešanja.

Zdaj sem že velik maček. Leto in pol le ni tako malo. Moja otroška igrivost je postopoma izginila. Medtem ko čakam človeške prijatelje, da pridejo domov, poležavam na njihovih posteljah. Te so zjutraj še najbolj vabljive. So tople in lepo dišijo po njih. Imam tudi ogromno polic. No, vse ravno niso moje, večina pa, saj sem glavni maček v družini. Na eni izmed njih je prav posebna – super košara. Ta ima enkratno obliko, ki se ti prilega v vseh pozah. Včasih mi pravijo da sem kot turist na plaži. No ja, jaz se počutim še bolje.

Mislite, da so pri dveh štirinožnih prijateljih težave z mačjim straniščem? Nikakor. Z bratcem sva usklajena. Enkrat eden, drugič drugi. Ni težav. Bratca pa moram malo zatožiti. Ta je mali pacek. Ko opravi v stranišču, zakoplje celo kopalnico in ne le svoj kakec. To mi pa ni ravno najbolj všeč.

Toliko za zdaj. Naj vam za konec povem, da sva s Tomom zelo srečna bratca. Vesela sva, da sva ob posvojitvi ostala skupaj. Veste, ni prav, da se prijatelji ob posvojitvah ločijo. Prijatelj je zato, da ti dela družbo, ko si sam, poliže po gobčku, se stisne k tebi, igra s tabo in še kaj. Vprašajte moje človeške prijatelje, kako je to.

Še se bom oglasil. Moje zgodbe še ni konec, saj se je letos k nam preselila strašno fina mačja gospodična. Kličejo jo Oli. Baje je njeno pravo ime Olivia. Ta pa je prinesla red v hišo. Joj joj …

2. del

Čas je mineval. Mrzla zima, ki jo je lepo opazovati iz toplega zavetja doma. Baje so naši domači zaradi naju s Tomom plačali malenkost več za ogrevanje stanovanja – tako pravijo. Pojma nimam zakaj. Glavno, da mi je bilo toplo tudi, ko njih ni bilo doma.

Prišla je pomlad. Ta je poleg ležernega poležavanja na mačjem balkonu prinesla tudi čudne živali. To pa so čudaki. Namesto smrčka imajo kot rožiček, zgleda trda zadeva in z nji pikajo po semenih. Sploh nimajo brčic! Namesto štirih tac pa dve majhni vejici. To ni prava oprema za elegantno mačje sprehajanje. Da o načinu govora ne govorim. Derejo se eden čez drugega v hudo nerazumljivem jeziku. To gotovo niso mački. Poleg tega pa se obnašajo kot muhe. Ko želijo nekam oditi, odbrenčijo. Mislim, da teh ni potrebno imeti v bližini. Zato jih redno odganjam. Pa skozi okensko steklo, če mi drugače ni dovoljeno. To največkrat zadostuje.

Na vrata je že trkalo poletje, ko … Nekaj se je šušljalo o novosti v stanovanju. Seveda, nov praskalnik, mogoče plezalnik, še ena polička, kaj pa še ena dekica. Ne???

»Nova mačka? Mačka, samička … sestrica? Halo? Bo kdo mene vprašal za mnenje? Bi morda glasovali? Jaz dam 4 tačke proti, in Tom še 4 …«

Ah, brez uspeha. Pozno popoldan so jo prinesli domov. Gospodično Olivio, po domače Oli, skoraj štiri mesece mlajšo od mene. Torej mali mačji otrok. In glede na to, da se je oddajala kot zapuščena muca preko društva, gotovo zelo nevzgojen mačji otrok.

Katastrofa! Prvič: bila je v mojem transporterju … a si ga sama ne zna priskrbeti? Drugič: dišala je po nešteto mačkah in povrh še po kužku. Se ne zna očedit preden stopi v hišo?

Že to me je spravljalo s tira. Ampak vse to še zdaleč ni vse. Dovolila si je jesti moje brikete, odšla je v moje stranišče, zasedla je moj hodnik in igrala se je z mojimi igračami. Po vsem tem pa je zaspala pri moji človeški mamici. To je bil višek vsega in zrelo za upor.

Začel sem renčati in pihati. A ta mala … gospodična (ne bom nesramen) se me niti malo ni bala. Še več. Podila se je za mano in si iskala svoj teritorij v mojem stanovanju. Moja jeza je šla še tako daleč, da sem v stanju hudega stresa zamenjal Toma z Oli in renčal še na njega. Tom – za to se ti iskreno opravičujem. Stres je pač stres in iz mačka naredi čudaka.

Sledil je družinski sestanek in padel je sklep: Oli bo nekaj časa bivala v večji sobi. Tam bo imela svoje igrače (berite moje – svojih sploh nima), svoje stranišče in skodelice s hrano. Ta sklep je bilo kar lepo slišati, če ne bi bila točno ta soba opremljena z mačjim balkonom. Torej, konec poležavanja na svežem zraku ter štetja ljudi in avtomobilov.

Adijo moj zlati balkonček. Pa tako sem te imel rad.

Ni še konec. Naslednjič vam bom razkril skrivnosti mačke – ženske!

3. del

Danes pa o ženskah – mačjih – da ne bo pomote.

Mimogrede; takoj podpišem pristopno izjavo v Društvo Neupoštevanih. Obljubim, da bom zvesto upošteval vse člene ustanovne listine in levje zagovarjal pravice nakavčnih mačkov. Tudi na protestih bom sodeloval – sem za akcijo.

Zdaj pa nazaj k mačkam.

Oli je bila zaprta v najboljši sobi na svetu. Nudeno ji je bilo čisto vse. Kar je hotela, je dobila. Ko si je zaželela sprehoda po stanovanju, so se začele mačje selitve. Ona ven, midva s Tomom pa v sobo. To je potekalo tako hitro, da nisem utegnil niti zarenčati nanjo. Še videl sem jo le na pol.

Vse sem prevohal. Izvedel sem natančno kontrolo njenega stranišča, razmetanosti igrač, popraskanosti praskalnika, količine dlak na tleh, poškodovanosti zaves, vrste briketkov, ki jih ima (mislil sem, da ima drugačne – ker je ženska), itd.

Za analizo izbranih podatkov sem imel večinoma kar mir in časa na pretek. Zato smatram, da so ugotovitve natančne in blizu vesoljne resnice o mačkah – ženskah.

Začudeno sem ugotovil …

Briketki, ki jih je, so isti. Čudno. Mislil sem, da potrebuje drugačno hrano. Hmmm so pa zelo slastni, ker so njeni. Okolica posodic s hrano je bila čista? Pri nama s Tomom je to drugače. Briketi so tudi na tleh, za vsak slučaj, če jih zmanjka v posodici.

Straniščni pesek lepo poravnan kljub temu da si je pred kratkim olajšala. Neverjetno! Kaj takega še jaz ne znam. No, Tom pa še manj.

Zavese cele. Lepo od nje. Igračke, ki so seveda moje, pa vse na dosegu repa in nobena pod posteljo. Pohvalno.

Da ne bom predolg. Oli se mi je s svojo skrbnostjo za čisto in pospravljeno okolje takrat kar malo prikupila. Ne rečem veliko, ne ne to ne. Malo pa res. Priznam.

Nekega dne se je zgodilo. Končno sem si jo lahko dodobra ogledal in pošteno povohal. Veste kaj? Ni slaba mačka ta Oli.

Naj vam jo opišem: Ker je ženska, je to povsem druga pasma. Ni pasma črtasti tigrček (tak je Tom), ampak pikasti tigrček – razlika je vidna že od daleč.

Pikaste tigrice imajo polovico noska sivega, drugo pa svetlo rjavo. Gobček je spodaj sicer res bel, a ne kot pri samčkih, kjer zgleda, da ga je le malenkost namočil v smetano. Samičke so v z gobčkom kar zarile v smetano, ki se jim je potem pocedila po vratu navzdol. Očitno so male packe pri kraji smetane. Ušesca imajo malo večja in na konici čopek dlačic. Njihovo telo je zelo elegantno. Kot male srnice. Da ne govorim o gibčnosti. Sicer pa za pospravljanje in čiščenje res ne rabijo čokate moške postave, saj bi jih ob delu zelo ovirala in prepogosto spravila v udobni ležeči položaj. Ta položaj je rezerviran za nas moške. Konica repa ni črna. Na njej je pramenček oranžnih dlačic. Bog ve, kam jo namakajo.

Toliko za danes. Upam, da sem bil poučen. Da ne pozabite: mačke niso črtaste. So pikaste.

oziroma, kaj naj druzga rečem

iiiiiiiiiiiiiiiiii.............
Lepo te je brat, muc Jaka!

Olivia iz teme viewtopic.php?f=50&t=2562&start=80 paše v to srečno zgodbo .

Sem prav uživala v branju lepo te je brat res -pa kako so vedno najdem v kaki zgodbi. kot da bi opisovala moja dva mačkonarja-

Spet ena fatalka! Pa še Olivia!

Pliz... nujno še tule gor četrto nadaljevanje (in vsa ostala ), pošiljam linke prijateljem na tole branje ker je res odlično, a ne vem, če lahko vsak bere na FB-ju (če recimo ni uporabnik?).

4. del je že napisan, pa sem ga pozabila prilepiti še sem

Pravijo, da so volitve pred vrati, zato si je potreba izbrati svojega kandidata. No, jaz pred vrati ne vidim nobenega, čeprav redno kontroliram. Tale, ki je sicer blizu vrat je le moj prijatelj – prostoživeči maček Tačko. Zelo nemoteč maček, podoben Tomu in Oliviji ki ima eno napako. Hrani se z mojo hrano. Je moje brikete in ko je bil poškodovan, je jedel še moje konzervice. Ko se je poškodoval, se je pri nas doma zgodila prava gasilska intervencija. Zbasali so ga - spet v moj – transporter, odpeljali k mačjemu zdravniku in nestrpno čakali na novice iz ambulante. Pri nas je bilo obsedeno stanje. Hodnik, kjer je po navadi prenočeval, so poribali skoraj do betona, mu pripravili čisto novo, s stiroporjem izolirano posteljo in vanjo naložili toliko cunj, da zdaj izgleda kot princeska na zrnu graha. Gosposko, ni kaj.

Ampak vse skupaj mi daje malo misliti. Če povežem Tačkota in bližajoče volitve s strankami vred, me kar mika ustanoviti svojo stranko. Tako manjšo, a zelo glasno. Imam že osnutek programa, dva člana pa verjetno tudi že ( Oli – tajnica, Tom – namestnik tajnice; šef sem jaz).

Zdaj pa k programu.

Zavzemali se bomo:

1. Da bodo briketi pakirani v večjih količinah

2. Da bodo vrečke briketov dostopne končnim uporabnikom (v tem primeru smo to mački) brez posrednikov. Posredniki večinoma pojma nimajo, koliko briketov je potrebno nasuti v skodelice in so pri tem opravilu zelo varčni. Naj živijo polne sklede briketov.

3. Da bo prostoživečih mačkov čim manj, saj se ti hranijo z našo hrano, jemljejo čas našim lastnikom in če niso kastrirani ali sterilizirani cele noči pojejo … ne vem komu pojejo. Luni? Baje se po teh opernih nastopih (se ne splača kupovati vstopnic, ker je nastop vedno zanič) močno namnožijo (jaz ve nem kako to gre, ampak oni zadevo obvladajo). Pa je tu takoj problem nezakonskih mačkov. Pri tej točki bi rad poudaril, da se bomo zavzemali tudi za brezplačne kastracije in sterilizacije, nizke cene pregledov pri mačjih zdravnikih in vsa zdravila bodo zastonj! Sem so šteta tudi tista, ki pomagajo pri teh malih nadlogah, ki te cele dneve žgečkajo. To so bolhe. Te bomo poskusili iztrebiti s pomočjo strokovnjakov veterinarske uprave Slovenije.

4. Da bodo ljudje upoštevali naše potrebe po božanju in krtačenju. Težave nastopajo vedno po istem kopitu: mi bi, oni nimajo časa. Pa jih je potrebno prositi bodisi z glasom, bodisi s kremplji. Ko mi ne bi, oni hočejo. Tu smo vedno nemočni, saj si jemljejo preveč pravic in nas dobesedno prisilijo.

5. Da se mačkov ne kopa. Kopanje mačkom pokvari frizure, jih spremeni v mokre miši in naloži ogromno dela – lizanje in sušenje kožuščka. Voda je dobra le za pitje in za nobeno drugo aktivnost.

6. Da se iz trga odstranijo feni. Feni so za nas čudne reči, ki znajo glasno brenčati in pihati vroč zrak. To je za nas tako kot kopanje, hudo stresna situacija, ki se kasneje lahko kaže tudi v morečih sanjah.

Takole. To je moj osnutek programa. Mački cele dežele prisrčno vabljeni s konstruktivni debatami, kjer bomo točke še dopolnili in jih nato predstavili našim volilcem.

P.s.: Joj, tale zadnji stavek sem pa skvačkal kot pravi politik. Kaj pravite?

5. del

Kako na nedolžen način in brez prosjačenja do dveh zajtrkov.

Ljudje pravijo, da smo mački mešančki zelo požrešna vrsta. Pravijo, da nismo nikoli siti in zato nagnjeni k debelosti. Na to temo so si celo upali ustvariti oddajo in nas take prikazali celemu svetu. Zelo grdo od njih. Sem kar malo užaljen. Ne, bom kar protestiral!

Čeprav vsi domači pravijo, da sem odličen model za to vrsto mačkov, se jaz s tem ne strinjam. Sem pač eleganten, lepo oblikovan predstavnik te vrste, ki veliko da na zaloge za hude čase. Hrček stil pač. Je to narobe?

Imam zelo skrbne lastnike. Rad jih imam. Vse bi bilo v najlepšem redu, če si tudi oni ne bi ogledali tiste oddaje. Najhuje je to, da so si jo celo posneli in jo nekajkrat pogledali. Potem pa so me dali še na tehtnico in … Rezultat? Jasno, briketi na katerih embalaži piše »diet«. Ojoj. Pa vi veste kakšen okus imajo? Pri vsej tej izbiri ki je na voljo v trgovinah?

Edino, kar mi je potemtakem še ostalo in je zelo dobro, je mokra hrana iz konzervic.

Pri nas velja red. To mi je všeč, saj smo mački bitja, ki obožujemo rutino. Torej vedno ob isti uri: igra, ležanje ob radiatorju, mačje debate, nagajanje Oliviji in Tomu … Tako je tudi s temi slastnimi konzervicami. Vsako jutro poln krožniček. Potem pa še skodelica briketov. To je nam trem štirinožnim kosmatinčkom popotnica za cel dopoldan, ko so naši domači po službah in šolah. In priznam, dovolj je za cel dan.

Problem nastopi med vikendom. Rutina je porušena. Red je v krizi. Namesto, da bi se krožnik s slastno mačjo hrano napolnil že zjutraj, ko je še tema, naši domači še spijo. Pogled na njih je grozeč. Mi smo lačni, kruli nam, v skodelicah so le še ostanki tistih »diet« briketov. Kljub akciji grizenja pod rjuhami in dekami, za katero je zadolžena Oli in mojemu mahanju s tačko okoli njihovih nosov, se ne zganejo. Tom medtem ves čas budno spremlja akcijo in če opazi vsaj malo interesa nekoga, da bo vstal, mu pomaga. Po mačje seveda, da ne bo kdo mislil, da ga boža.

Včasih pa se le zgodi čudež. Nekdo od domačih mora vseeno zgodaj od doma in takrat … Seveda, mi smo lačni, sestradani, letamo okoli nog in pod njimi ter mijavkamo. Vložen trud obrodi sadove … pardon, tri krožnike odlične pojedine.

Jaz pa sem še nekaj pogruntal: če mi spraznimo svoje krožnike, jih poližemo do zadnjega koščka mesa, videz le-teh daje vedeti, da smo bili lačni. Ni pa nujno, da smo že siti. Naj vam potožim: jaz nikoli nisem čisto sit po enem krožniku. Čez čas se iz sobe primaje drug človeček. Tega običajno pod deko predhodno obdela Oli. Revež, še preden nam vošči »Dobro jutro, moji sončki« zagleda naše prazne krožnike in … Juheh, spet porcija slastne papice. Tistega »Dobro jutro ….« tudi, če ni.

Vam povem, do popoldneva ne potrebujem nič več kot le mojo polico in zlati mir. No ja, en sprehod do mačjega stranišča je še vključen zraven in nič več.

Jaka, vam trem pa dogaja...

Hihi, Jaka, da ne bodo tile tvoji ljudje pomislili, da so "diet" briketi neučinkoviti, in bodo ukinili še mokro papico, če boste prevečkrat dva zajtrka dobili

Čas je za pisma božičku in tudi Jaka se trudi na čim lepši način prikazati sebe in svojo sestrico in bratca.
Evo: pismo št. 1 Za Toma

Prišel je čas, ko se moram tudi jaz s pismom oglasiti gospodu Božičku. Tako bo vsaj vedel, da obstajam, čeprav … jaz vem da on ve zame in ve da sem strašno priden ter skrben muc in za mojo malo zadnjo plat ne raste nobena leskova šiba. … saj Božiček tisti, ki lahko prinese šibo, kaj ne? …
Bom kar začel s pisanjem … vljudno, s spoštovanjem do starejše osebe, prijazno tako kot je on sam, …

Dragi Božiček.
Ime mi je Jaka. To gotovo že veš, saj poznaš vse otroke sveta in jaz sem tudi otrok (moji mamici je ime Manca, očeta pa kot večina mačk na tem svetu ne poznam).
Ker smo v mačji družini trije, ti bom zato napisal tri pisma, za vsakega muca posebej. Nikar ne pozabi vseh prebrati, saj bom kot skrbni glavni maček svoje želje poslal kot zadnje pismo. In še to: že v naprej se ti opravičujem, ker pri nas doma ni božičnega drevesca. Tega že lani nismo postavili … se opravičujem … niso postavili, da bi bilo drevesce z vsemi okraski večino časa v ležečem položaju s snetimi bunkicami in zveriženimi lučkami, kar pa se za čarobni čas ne spodobi in spominja bolj na vandalizem kot na kaj lepega. Žal smo mački zelo radovedne živali, vsako pokončno stvar takoj dojamemo kot praskalnik, kar na njej visi je za nas vedno igračka, lučke obešene na nitkah pa preveč spominjajo na svetleče se mišje repke. Kar šumi in se svetlika pa je vedno potrebno zmečkati in odnesti v skriti kot.
Prvo pismo je za mojega ljubega bratca Toma.
Tom je bil letos zelo priden. Resnično velik pomagač še posebej takrat, ki se je bilo treba sprijazniti s prihodom sestrice Oli. Ob težkih trenutkih hude jeze nanjo mi je kot pravi sotrpin stal ob strani in prenašal moje godrnjave izbruhe. Še več; ko me je zagrabila »sveta » jeza (Božiček, ti ne veš kako je to hudo) je včasih tudi sam dobil kakšno po nosu. Pa mi vseeno ni obrnil hrbta. Ostal je miren, čeprav me je zelo začudeno gledal in čakal da se ohladim.
Zato te prosim za naslednje: Tomu prinesi:
1. Novo kartonasto škatlo, ker je svojo že vso oglodal in zdaj želi zasesti mojo.
2. Malo manjši krožniček za zajtrk, ker ima on vedno velikega, jaz pa včasih tudi manjšega in zato dobi več za zajtrk kot jaz.
3. Novo krtačo ki ima na ročaju luknjico, da se jo lahko obesi nekam na skrito mesto tako, da bo pozabil na krtačenje. On se namreč pusti krtačiti kadarkoli se mu zazdi, zame pa ponavadi zmanjka časa.
4. En manjši mačji kavč in po možnosti tudi novo mizo, da bo na njej postavljen ta kavč, saj je ta na obstoječi mizi moj in on nima na njem kaj iskati še manj pa ležati kot sneta motika in pozirati ko domači letajo s fotoaparatom naokoli.
5. Za poslastico pa mu lahko, ampak samo če boš imel dovolj prostora v svoji vreči in če bo jelenček Rudolf & co. zmogel tako težo nekaj slastnih briketov. Pa ne veliko, nikar ne pretiravaj. Raje jih daj med moja darila.
Takole dragi Božiček. To bo za bratca Toma vse. Če se bom še česa domislil zanj ti bom napisal v naslednjem pismu, ki bo namenjeno kratkemu (ampak zelo kratkemu) spisku daril za sestrico Oli. Do takrat pa bodi lepo in nikar še ne pošiljaj snega v naše kraje, ker smo moji domači potem vsi zbegani in slabe volje zaradi kidanja in čiščenja avtomobilov.



Očitno Jaka ne bo odnehal s svojimi vragolijami, meni pa jih je pravi užitek spravljati na "papir". Zato sem zanj ponovno aktivirala moj star blog http://www.genspot.com, ga preuredila, nekaj zbrisala in zdaj je njegov. Tam bodo vsi zapisi, ki jih bom seveda kopirala tudi na to stran.

Pola, nam se res dogaja in Leia, brez skrbi, ne bom jim ukinila mokre papice, ker se bojim hudega protesta. Dajmo rečt, da je ta "lepotna dekoracija" v obliko maščobne zaloge stvar genov .

Dragi Božiček.
Spet se ti oglašam, tokrat s prošnjami za mojo zlato sestrico Oli.
Oli, uradno ji je ime Olivia a jo domači zaradi njene hiperaktivnosti ne morejo poklicati s tem imenom – predolgo traja da izgovoriš to ime in jo pokličeš. Tačas je ona že na drugem koncu stanovanja. Mimogrede, stanovanje ni kratko. To je celi dirkalni poligon le krožno križišče ni označeno in je zato smer dirkanja omejena le na »tja« in »nazaj«. »Tja« še gre, saj se lahko brez skrbi vržeš na kupe stiropora oblečene v blago (ne vem, kako je tej gmoti ime je pa odlična za počitek po obilnem zajtrku). »Nazaj« pa je malo težje, ker je potrebno bremzati sicer se zaletiš v zid.
Torej Oli, kot vidiš je zelo aktivna muca. In ravno zaradi tega te prosim naslednje:
1. Prinesi ji kilo kostanja. Vem, da je kostanjeva sezona že zdavnaj končana. Vem pa tudi, da si doma tam nekje, kjer tisti tvoji škrati naredijo prav vse, kar si lahko nekdo zaželi. Kostanj bi Oli prišel prav, saj je to zanjo najboljša igračka na svetu. Bolj kot za vsemi pisanimi, odskakujočimi, cvilečimi in še kaj žogicami, najraje skače za naravnim, domačim kostanjem. In pazi, da bo vsak kostanj imel repek, ker vse ostale oblike (brez repka, s črvovo luknjico, že z na pol prerezano srajčico – ta je ukraden iz ponve za peko kostanja, …) niso prave.
Glej tudi da je iz eko pridelave, ker je to zdaj moderno in kot pravijo, zelo zdravo. Z »zdravo« se zelo strinjam, saj je Ona edina, ki je med nami kosmatinci najbolj fit.
Prosim, če lahko prineseš res kilogram in ne manj. Če pa je to nemogoče, pa moji dragi človeški mamici prinesi metlo z dolgim ročajem, da bo kilogram izgubljenega kostanja letošnje jeseni izbrskala izpod kavča.
2. Večji mačji kavč. Veš ona misli, da je človek. KO gredo moji domači spat, gre ona z njimi in to v posteljo!? Vedno spi pri naši človeški mamici. Jaz vem, da jo ima zelo rada, a kar je preveč je preveč. Oli se mora že enkrat naučiti spati sama. Potem pa celo noč kontrolira in mi, ko si zaželim sprehoda po speči mamici (malo masaže sredi noči ne škodi) tega ne dovoli. Včasih postane celo agresivna in me s tačko mahne po mojem nosu.
3. Nekaj za pomiritev. Odkar je prišla v našo družino, so se začele zbirati same take igrače za katerimi moraš teči. Ampak dragi Božiček, meni se dirkat naokoli za eno smešno kepo blaga ali kostanjem prav vsak dan red ne ljubi. Nisem tak tip. Ampak ko si ona zaželi take aktivnosti, potem to mora biti. Povrh pa nikoli ne spi več kot 3 ure skupaj, kar znese povprečno 6 ur na dan spanja. Ostalo so dirke ali pa kontrole dogajanja po stanovanju. Resnično ji želim malo več spanja, takega kot se spodobi za prave mačke. Idealen primer sem jaz – 6 ur budnosti ki so raztresene preko celega dneva, ostalo pa spanje ali dremanje.
Kaj bi bilo lahko primerno za pomiritev izberi sam. Jaz se na te ženske težave z nespečnostjo ne spoznam. Ti boš že vedel.

Ljubi Božiček, to bi bilo za mojo zlato sestrico Oli vse. Če boš imel še kaj prostora v vreči pa lahko dodaš še lepo ovratnico za mačkice. Sicer ima že dve, vendar ji ena ni ravno všeč. Druga pa ni bila všeč Tomu in ji jo je oglodal. Nikar ne nosi ovratnice z zvončkom. Cingljanje zvončkov na prejšnjih dveh, je mene spravljalo ob živce, ki kratilo dragocen čas za spanec in spodilo vse golobe izpred okenskih polic.

Lep pozdrav
Jaka

Še moje pismo

Stric Božiček počakaj, počakaj. Nikar še ne odhajaj na pot. Preden odideš preberi še moj e-mail … saj … saj sprejemaš vse želje po tej poti, kaj ne? … No se mi je kar zdelo, da si informacijsko – tehnološko v tem tisočletju, čeprav si baje zelo stat ata.
Da ne boš izgubljal časa, bom zelo kratek, ti pa poskusi hitro prebrati. Z očali bo šlo kot bi mignil.
Torej; letos zame ne prinesi nič, kar bi lahko spravil v svojo vrečo. Imam drugačno željo. Želim si, da bi v srcih vseh ljudi na tem svetu prižgal lučko - ljubezni in sočutja do nas živali. To so ljudje nekoč že imeli, a se je žal pri številnih izgubila, ugasnila. Kot otroci so nas občudovali, božali, bili naši prijatelji, nas čuvali in hranili. Potem, ko so odrasli pa so nekateri postali osorni, slabi skrbniki, nezainteresirani za naše potrebe, tudi hudobni, škodoželjni … nekateri so sposobni tudi hudih reči. V objem takih ljudi je prišla tudi moja zlata mamica Manca. Visoko brejo so jo vrgli na cesti. Tam smo se skotili štirje bratci. Veš, ni bilo lepo. Brez zavetja, brez hrane in tople ljubeče roke … Hvaležen sem tistim, ki so to lučko v srcih imeli, nas sprejeli k sebi in nam nato poiskali vsakemu svoj ljubeči topli dom.
Vidiš, še so ljudje z lučkami, a jih je še vedno premalo. Še vedno se moja zgodba ponavlja, zraven nastajajo nove, tudi bolj žalostne zgodbe. In ker so žalostne, je bolje da jih ni. Zato te dragi Božiček še enkrat prosim: v imenu vseh živali, prižgi tisto lučko vsem, ki jim je ugasnila.
Vidiš, moje želje ni potrebno tlačiti v vrečo. Torej ti bo nekaj prostora le ostalo. Zato Tomu le prinesi velik krožnik za zajtrk, krtačo brez luknjice v ročaju in velik kavč. Pa na poslastico ne pozabi. Ta je lahko zelo velika.

Tebi, in jelenčkom želim mirno pot okoli sveta. Ne pozabite tudi na pozabljene, ki vam niso mogli pisali pošte, osamljene, žalostne, bolne, … saj ti veš kako to gre, kaj ne?

Lep pozdrav
Jaka

Jakec, ti si en zlat mucek in srečna sem, ker si Oli sprejel za svojo sestrico .

spet mam smeti v učih madona no...

Ja, nam se res dogaja. Zdaj imamo težave s petardami. Jaka ima za to temo nekaj predlogov:



Bojim se petard.


Vi, ljudje se pripravljate na najdaljšo noč in mene je vsak dan bolj strah. Končno vam je zakon dovolil nakup in uporabo nesramno glasnih, šumečih, pokajočih, žvižgajočih petard. Z uporabo le-teh se, kot je že stara tradicija, poslavljate od starega leta, odganjate vse slabo in proslavljate prihod novega leta. Pa jih res morate uporabiti? Je to res tisto najbolj pomembno ob prehodu v novo leto?
Mene je strah. Bojim se pokanja, bliskanja, cviljenja. Zdaj je tega še malo, a vem, da bo kmalu spet prišla tista noč, ko se bo nebo razsvetlilo v soju bobnečih ognjemetov in po vogalih bodo žvižgale ter pokale petarde.
Lani je bilo meni zelo hudo. Kljub temu, da so domači zaprli vsa vrata (no ja, imamo samo dvoja v stanovanju) in naju s Tomom zaposlili z igrico na hodniku, mi je bilo grozno. Begal sem po stanovanju, se skrival pod posteljami, … več niti ne znam povedati. Pozabil sem, ker sem bil zelo zmeden. No, Tom je bil junak. Ognjemete si je brez strahu ogledoval kar skozi okno. Ta je pa od sile.
Letos pa je tu še moja sestrica Oli. Njo bo pokanja gotovo strah. Prvič zato ker je punčka in je zato že po naravi bolj plašna. Vsaj tako mora biti (piše v knjigah). Drugič: če se ob vsakem grmenju skrije pod odejo, kaj šele bo, ko bodo grmele petarde. Vam povem, da je jaz ne bom tolažil, ker bom imel dovolj dela sam s sabo. Če jo bo Tom … ah ne, on bo gledal ognjemete. Torej …
Zdaj imam resni problem. A zanj tudi rešitev. Denar ki ga nameravate porabiti za petarde, podarite. Podarite ga tisti, ki ga nimajo. Kupite skromne igračke in jih podarite otokom katerim starši teh ne zmorejo kupiti. Teh otrok je zadnje čase veliko. Spet se bo slišal otroški smeh. Obiščite bolne in osamljene otroke v bolnišnicah in jim na posteljo položite plišastega medvedka. Prepričan sem, da se bodo prižgale iskrice v žalostnih očeh. Skromna pozornost revežu na ulici, ne polepša le minute. Da mu upanje.
In da ne pozabim: še svoj lonček bom pristavil. Zavite v trgovino za male živali in kupite nekaj hrane, opreme ali zdravil. Podarite jih zavetiščem za zapuščene živali, društvom za zaščito živali in vsem, ki jim ni vseeno zanje. Kupite semena in jih stresite v krmilnice … da bodo ptički siti in okrogli … no ja, to meni ne pomaga nič, ker je vedno okno vmes. Skratka, ptički bodo siti.

Sem vam natrosil dovolj idej?