Svilene tačke

21.11.2011 sem pri Visinnox podpisala posvojitveno pogodbo in od takrat je Tomažek tudi uradno moja maza.
Ja, dve leti je že, iz malega je zrastlo veliko, mož pravi debelo bitje, kar pa seveda ni res, malo bolj postaven fant je, kar ima po atu...pa še zimsko zalogo si je pripravil bučman, se še ni naučil, da je ne rabi, celo na tleh mu je vroče, rit moja razvajena.

Tomi, ko je bil še otroček in je živel še izključno zunaj ( lastniki so se odpovedali njegovi mamici in ga je čakala smrt v Ljubljanici, če ne bi midva pravočasno ukrepala in poiskala pomoč pri Heleni )


tudi moj Tomaž obvlada hrbtne...


tale košara je pa dolga 60 cm in široka 40...


Kar pa se praznovanja tiče, je pa pri nas vsak dan praznik, sploh, odkar sem doma...

Naj se pa ob tej priliki iskreno, iz srca zahvalim Heleni in Janji za pomoč, ki sta nama jo nudili pred dvema letoma in tako rešili osem prekrasnih kosmatinčkov, ki so danes vsi na svojih kavčih...

....žal pa Čopkota ni več med njimi (FIP)
Zelo pogosto se spomnim nate, muco moj, ampak vem, da ti ni dolgčas, saj imaš tam, za mavrico, veliko družbe.

tale košara je pa dolga 60 cm in široka 40...

Bonsai mucek čestitke za obletnico!

Čestitke ob obletnici skerca ti je v med padla, Tomažek. A veš, bi pa lahko večkrat Sonjo pocrkljal, glede na to, da te ima takooooo rada

Kar se pa zimskih zalog tiče, ima pa Tomi kar prav, bolje preventiva kot kurativa, taki cajti so čudni, nikol se ne ve Pa še tko mini mini mucek kot je, bo pa ja zaloge naredil, ni res
Lepotec, tole ti mojidve pošiljata, pa še en moj je zraven

Za Čopkota mi je pa žal

hvala za čestitke, res ima Tomi "preveliko" košaro, se kar zgubi v njej. Ob priliki ga moram slikat, kako zgleda, ko se spravi v tej košari ležat na hrbtu...bo res treba kmalu zamenjat za še večjo, saj mu vse okončine štrlijo ven...

Ker smo prejšnje javljanje končali pri Marjetki, naj danes nadaljujem z njo, njeno mamico, bratcem in sestrico.
Mama Špelca, sosedova kmečka muca, več lačna in tepena kot pa sita in pocerkljana, se je prav hitro odločila, da ji je pri nama lepše in je večino dneva preležala pod pergolo v senčki in v najini družbi. Muca je kar nekaj let bila sosedova, kotila 2x na leto, mladički so pa končali v vedru vode in nato zakopani v hlevskem gnoju. To sem izvedela šele takrat, ko sva sosedi povedala, da sva muco peljala na veterino in da je tam ostala za vedno, niti kančka žalosti ali čustev nisem videla, trdosrčno in brez čustev je rekla samo to, da je pa ta mačka že stara in da bodo dobili kakšnega majhnega. Kako sem takrat odreagirala, raje ne omenjam, naj pa povem, da od takrat dalje na njihovo dvorišče nisem več stopila.
Bilo je oktobra 2004, ko je muca na vsak način hotela v hišo. Predvidevala sem, da je lačna in da bo šla jest brikete, a je zavila v kabinet in direktno na kavč.Ko se se ji približala, sem šele ugotovila, kaj je z njo, popadki so se ji namreč že začeli (jaz smotana nisem opazila, da je breja, sem mislila, da si je zimsko zalogo pripravila),muci je bilo že 14 let, zelo se je matrala pri kotitvi, zadnji mucki, Pikici, sem na svet pomagala jaz, ker je mama muca že omagala. Prvi je luč sveta zagledal moj edini črnuhec Muri, za njim Marjetka in zadnja Pikica. Mama je bila z njimi, ni šla več iz hiše, tudi potem, ko so mucki odrasli, je ostala notranja muca. Ko so bili malčki stari okrog 3 mesece, sva celo družinico pelaja na S/K in cepljene, tako, da so bili vsi 4 poštimani kot se pritiče.

Mama Špelca in njeni otročki, stari 14 dni, na žalost vsi 4 fivčki pozitivčki

Mamina maza Muri je prvi z leve (glej mamino tačko), na sredini Pikica in desna Marjetka

Mama Špelca je naslednje leto za vedno zaspančkala Fiv je terjal svoj davek, otroci so pa rastli in odrasli v lepe mačkončke.

Najina malčica , tudi ko je bila odrasla mucka, je bila videti kot kakšen 5 mesečni mucek. Fleš jo je zelo motil, zato miži in se mi zdi še bolj ljubka...

Pikica je bila celo življenje borka, od rojstva pa do smrti je bila najobčutljiveša mucka v naši hiši, tako krhka, da sem se vedno bala, da ji ne bo uspelo, kadarkoli smo bili na veterini. A se je borila in dočakala 8 let, nato pa je Fiv tudi njo premagal. Zaspančkala mi je v naročju, še isti dan, ko sva jo pripeljala iz veterine, naslednji dan naj bi šli na kontrolo, a tega dne moja mala pikica ni več dočakala Še danes jočem za njo, še danes mi je težko in ne morem si odpustiti, da nisem zahtevala evtanazije prej, preden je bolezen že toliko napredovala, da je malčica umrčkala slepa in gluha ter shujšana do kosti. Kako smo lahko to dopustili, kako sva se lahko tako neumno pustila pregovorit, da je mucko potrebno zdraviti....

Danes je bila na veterini Marjetka, v gobčku ima eno veliko razjedo in vnete dlesni, posega na zobkih ne priporočajo, ker je preslabotna, dobila je Synulox in vitamine, v sredo imamo kontrolo. Če bodo antibiotiki prijeli in se bo stanje kljub Fivu izboljšalo, bom zelo, zelo vesela, v nasprotnem primeru ji bova pa skrajšala trpljenje, ne prenesem več te agonije, podaljševanja, upanja, ki pa je vedno zaman, vsaj pri mojih pozitivčkih je vedno bilo tako. Sem bila pa maloprej zelo vesela, da je brez problema pojedla mleto meso, v katerega sem skrila tabletke, kajti že nekaj dni je zelo slabo jedla, polovičko vrečke mokre hrane, briketkov pa tudi poduhala ni več. Za pest mletega meska je pohrustala, kot da jo nič ne boli...to se mi zdi kar dober znak, upam, da se bo moja punca pobrala in da bo drugo leto zdrava praznovala svoj deseti rojsni dan, in Muri z njo, se razume.

Malo držite pesti, da bo z Marjetko vse v redu


Še ena fotka, ko sem rožam v vazi menjala vodo in sta mi Marjetka in Pikica asistirali ter si seveda mislili svoje...leva Pikica, desna Marjetka


Muri, najin svetleči črnuhec, tako prijazen, da je kar hudo, nikakor ne spusti svojega človeka proč od njega, ves se mu moraš posvetiti, pa še takrat ne ve, kako bi se še bolj prikupil, črnuhec pač.





Toliko za danes, nadaljevanje sledi...

oh kakšne zgodbe

Držimo pesti za Marjetko, drži jih tu vseh nas 5!

ja, Jernejch, naju se drži smola že vseh 15 let . Odkar sva vseljena v tole našo bajturino, nimava sreče z mucki, jih naštejem vsaj 25, ki so bili kakor koli povezani z nama, ali so bili najini in so zboleli in odšli za mavrico ali so bili sosedovi in so končali neznano kje in kako ali pa so jih ljudje odvrgli na našem koncu in sva jih midva posvojila...Veliko žalostnih zgodb bi lahko napisala, a se tolažim, da sem ter tja se pa zgodi tudi kakšen čudež. Nama se je v obliki Mačje hiše, Helene in Janje, ki sta nama pomagali in oddali 7 malčkov, ki so bili skoteni pri nama.....ampak to je pa že zgodba, ki paše k Tomiju in njegovi sestrici in bratcu ter dvema sestričnama in trem bratrančkom, pridejo tudi oni še na vrsto tule, v naši temi.

grozljivo, kaj ljudje počnejo uboge mačje rite.
Sonja, hvala ker res lepo skrbita za toliko mačjih srčkov (jaz na žalost ne morem )
Žal mi je za vse tvoje zvezdice na nebu res!

Evo, me tri fejst držimo pesti za lepo Marjetko, da bo vse uredu jutri pa le javi, kako sta opravili pri vetu. Res upam, da bo ok, glede na to, da lepo papa meske
Marjetka, drži se Sonja, ti pa tudi

Marjetka, mislimo nate

danes sva jutranjo in opoldansko dozo zdravil pojedli brez problemov, opoldne je za kosilo dobila piščančka, kar trese se od želje po papi, pa tudi kar precej ga je pojedla....upam na najboljše, punce, hvala za spodbudo, moja Eti se vam zahvaljuje z enim takim lepim prrrmrrrrr(prede kot zmešana) .
Loti Pupa, jaz imam že toliko zvezdic na nebu, da bo kmalu vesolje premajhno...(moj prav čisto prvi muc Bučko, njegov bratec Lumpi, sestrica mama Špela, njihova mama Tota, njena hči Tačka in Mala Špelca, pa še otroci mame Špele Tinika in moja zlata mucka skuša tiger Bučko in mala, kratkotačka okroglobučkasta tigrica Meti ter njun sinek, moja velika ljubezen, nekoliko dolgodlaki skuša tigrček Miško (vsi bodo še prišli na vrsto v naši temi, ne morem mimo njih),in kot zadnja je pred enim letom za njimi odšla še Pikica...Toliko žalosti sem že doživela, pa mi je še vedno zelo hudo za vsakim muckom iz MH, ki mu ne uspe, vedno jokam kot dež, bolečina je seveda še toliko večja, ker se spomnim na vse moje tam gor....

Joj Sonja, kako lepo skrbiš za vse te mucke in sem prepričana, da ti vse tudi povrnejo .
Marjetka tebi želim pa vse dobro, pa pridno papaj meske

no, pa smo še večerno dozo Synuloxa pohrustali , zaenkrat moja punca še ni pogruntala, da sta v prvih dveh kroglicah meska skrita tabletka, hvala ne vem komu, ker če se bo to zgodilo, ne vem, kako bova nadaljevali, saj se vedno zelo brani, ko ji dam Zantel,... to ni boj, ampak mesarsko klanje... Marjetka se vsem zahvaljuje za dobre želje in vam želi lahko nočko, jutri se pa javimo, takoj ko pridemo iz Ljubljane.

A še niste iz Lj prišli veš, me zelo zanima, kako je z Marjetko
Upam, da je vse pod kontrolo in da samo ni časa za računalnik....res upam na najboljše
Držte se

Danes je bil tarča mojega telefona Tomi, od vseh fotk jih je le nekaj, ki so kolikor toliko spodobne...

Mojega Tomažka je lahko tudi sama resnoba... kontrolor, ki ima vse ptičke zunaj preštete


Ko ima dovolj, malo zakinka, a ne za dolgo...


so ga zbudile kavke, ki so imele na sosednjem hrastu zbor stanovalcev


tole je pa tri dni staro igralo, Tomi je iz enega cofa naredil dva...sem ga ujela, ker se mu je del cofka prijel na dlake pri smrčku...


še vedno je otrok, njegova najljubša miška mu je ušla v škatlo,


ko jo je našel, je bil pa žur...


ker ni verjel, da se je miška s tako lahkoto skrila v škatlo, je še sam poskusil zlesti vanjo, a je kmalu ugotovil, da je prostora samo za njegove tačke...


Loti Pupa, seveda smo že doma, nismo se utaborili na veterini
Marjetka gre zjutraj še na eno injekcijo antibiotikov (ta bo 3, zadnja), dobila je še Synulox ( sedaj ga imava za 14 dni, 2x na dan po 1,5 tabletke), je boljša, saj se že umiva, prede in daje buce vsemu, kar ji je na dosegu bučke. Me je pa smrklja poštudirala in meseku ne verjame več tako, kot prva dva dni. Včeraj zvečer sem pomislila na Cats in na njeno bojno opremo , bi mi prišla kar prav. Tako se mi je upirala, da mi je komaj uspelo, ampak nisem popustila jaz, temveč ona...Bravo jaz, pa čeprav s popraskanimi rokami. Pa nič zato, moje rane se bodo hitro zacelile, ko bi se le Marjetki tako hitro povrnilo njeno zdravje.

bravo, Marjetka pridno papaj tabletke, so dobre zate, veš Pa ne Sonje uničiti, te ima takooo rada
Očitno vam gre kar uredu, upam, da bo tako tudi v prihodnje!

Tomi je pa ena lepa bučka kosmata uživaček mali in resen maček s krasnimi učki v enem Vidim, da tudi on šteje ptičke, kot mojidve...imajo vse pod kontrolo, kosmatinčki lepi

Tudi Biondi, Tomijeva tetka, je dobila še nekaj slikic, tako luštna medvedkasta ritka je ratala, jo velikokrat pohvalim, da ima najlešo rito na svetu...

a ni luštkana, no?


Tomi jo ima neverjetno rad, povsod ji sledi, je kot njen duhec. Vseskozi jo vabi k igri s kratkimi in nežnimi mrr, mr, mrr, kar pa tamala včasih hoče razumeti, vekikokrat pa tudi ne in v takem primeru izgleda Tomijevo vztrajanje takole....


ob njej pozabi tudi name, čeprav je moja maza, je na prvem mestu Biondika, a je kaj čudnega, ko je pa tako luštkana tigrica, ima neverjetno veliko mehke, nežne poddlake in je cela za prelupčkat in prečohat...


tudi Biondika obožuje tale scufan cofek....


ga je Tomiju pomagala uničit...


Zadnjič se mi je naenkrat zazdelo, da je v dnevni sobi neverjeten mir, seveda ni bilo nikjer nobenega mačkona. Le kje sem jih našla? Vsi so se greli v kmački sobi, Biondika v svoji košari na topli peči, Tomi je ležal na klopi ob peči in čuval svojo ljubico (ne vem, če je nima še vedno za mamico, saj je kot otroček zelo rad malo podudlal pri njej, se je kar "švercal" in tamala ga je ravno tako umivala kot svojih pet malčkov), Puhka v kočari na mizi, Minika na drugem koncu klopi, Sivko pa na tepihu, raztegnjen čez pol sobe. Takle mamo, radi se imamo in lepo nam je, sploh, odkar so mati doma.... Na našem koncu me imajo za mačjo mamo, že 15 let to poslušam, sorry, Mačja mama, jaz nič kriva...

Marjetka je danes dobila dve injekciji, podporno in antibiotik. Pregledali so ji kri, vse nekje v mejah normale, le levkociti ne mirujejo, še vedno njihovo število narašča... To me pa zelo skrbi, saj je bilo tako tudi pri ostalih mojih pozitivčkih, ki jih danes ni več z nama. Upam, da bo Synulox, ki ga imava še za 14 dni, kaj popravil krvno sliko, res ne bi želela, da se moja mačica samo matra in je dnevno pod stresom zaradi dajanja tabletk, na koncu pa vse skupaj ne bi imelo nobenega učinka. Ostali najini muci točno vedo, da se nekaj dogaja z njo, jo vsi priletijo pogledat, njen bratec Muri pa celo umije, kaj takega v njunem odnosu do sedaj še nisem videla, sta bila bolj kot ne na bojnih krempeljcih, nikoli se nista stiskala, Marjetka ga je vedno čofnila, če ji je prišel preblizu, sedaj mu pa kar vse dovoli...Upam, da ji bo uspelo....

Joj, Sonja, zelo razumem tvoje trpljenje in tvoje dvome. V zadnjem letu sem izgubila dve čudoviti kosmati bitji. Pri Pupi je en podaljšek uspel, en mesec sem ji dajala injekcije antibiotika, protibolečinsko in infuzijo (obiski veterinarja so jo spravili iz tira, pa so me naučili osnov... in me je skoraj pobralo od hudega, ker sem kot dohtarca čisto zanič, meni je medicina preveč agresivna). Fiftya sem na koncu hranila po cevki, zdelo se mi je grozno in še danes ne vem ali sem ravnala prav. Tako močno sem si želela, da bi preživel. Ma ne vem, upoštevamo strokovno mnenje veterinarja, storimo vse kar zmoremo in gojimo upanje do zadnjega. Takšni pač smo.

Držim ti pesti, da bosta z Marjetko še dolgo skupaj. Tudi jaz imam doma še eno takšno, ki ima slabo prognozo (praktično nima več ledvičk), a se veselim vsakega dne, ko sva skupaj. Doma imam protibolečinsko sredstvo, ki ji ga bom dajala, ko bom opazila, da jo začenja boleti... In se bova crkljali do zadnjega.

Drži se!

Joj, Sonja, zelo razumem tvoje trpljenje in tvoje dvome. V zadnjem letu sem izgubila dve čudoviti kosmati bitji. Pri Pupi je en podaljšek uspel, en mesec sem ji dajala injekcije antibiotika, protibolečinsko in infuzijo (obiski veterinarja so jo spravili iz tira, pa so me naučili osnov... in me je skoraj pobralo od hudega, ker sem kot dohtarca čisto zanič, meni je medicina preveč agresivna). Fiftya sem na koncu hranila po cevki, zdelo se mi je grozno in še danes ne vem ali sem ravnala prav. Tako močno sem si želela, da bi preživel. Ma ne vem, upoštevamo strokovno mnenje veterinarja, storimo vse kar zmoremo in gojimo upanje do zadnjega. Takšni pač smo.

Držim ti pesti, da bosta z Marjetko še dolgo skupaj. Tudi jaz imam doma še eno takšno, ki ima slabo prognozo (praktično nima več ledvičk), a se veselim vsakega dne, ko sva skupaj. Doma imam protibolečinsko sredstvo, ki ji ga bom dajala, ko bom opazila, da jo začenja boleti... In se bova crkljali do zadnjega.

Drži se!

Gaya, tudi mi smo že doživeli take podaljške, kar nekaj njih, tudi pri mucku, ki je imel kronično odpoved ledvičk ...vlekli smo dobre tri tedne, z infuzijami, podporno, antibiotiki, dva dni je bil doma, tri dni na veterini in tako skoraj cel mesec. Tega res ne dovolim nobeni živalci več (da mi hira pred očmi) sploh, ko istočasno vidiš v njegovem pogledu prošnjo, željo, voljo do življenja...to tako zelo boli, že nas, ko jih samo gledamo, kako mora boleti še živalco, ki ve, da se poslavlja.... Sem že pri Maukotovih napisala, da samo še jokam in to z Marjetko, stisnjeno k mojemu obrazu, tako prede, da me še bolj stisne....