Lepe pozdrave iz našega brloga! Že dolgo, dolgo se nismo javili, malo zaradi ronine odsotnosti, malo zaradi vseh težav, ki smo jih imeli z živalicami. Pa začnimo pri začetku. Nazadnje smo dobili eno rubasto Rubo, ki je krasna telička, pardon, psička, včasih se zmotim, ker je tako ogromna, ampak muce očitno vsaj od začetka niso mislile tako in so začele z vztrajno kampanjo, ki so jo naslovile "Odlulajmo Ruby stran!".
Začelo se je po njenih posteljicah in igračah, nadaljevalo pa po celi hiši - posteljah, kavčih, pultih, tleh, oblekah, brisačah, papirjih, policah, knjigah ... našli smo tudi polulane Rubikine brikete in posodico z vodo, v glavnem, bilo je kar divje. Potem se je počasi umirjalo, ampak nehalo se pa ni. Takrat smo začeli muce ločevat in ugotovili, da je glavna polulanka Tori.
Fast forward v sedanjost. Če bi imeli samo Galo, Kimi, Suki, Ichija in Ruby, bi bil to najbolj kičast kič pod soncem. So najboljši prijateljčki, odlično se razumejo med sabo in z družinskimi člani, so cartike, lumpice (Z Rubiko na čelu, seveda, tale babnica je prava divjačka), in seveda oh in sploh. Z Ronkico tudi ni (več) težav, ona je vmes nekaj lulala (in smo bili kar v skrbeh), ampak zdaj ne več, je pa bolj samotarka, ampak ker imamo veliko hišo, ni problema.
Medtem ko Tori ... V mojem stanovanju ne lula, če je tam sama - ali v družbi Kimi, Suki, Ichija, tudi Gale. Po hiši pa še vedno. Ampak roni to nič kaj ne skrbi, ker se namerava v roku parih mesecev osamosvojit in si s Torkico ves čas zaupno šepeta: "Midve greva pa kmalu na lepše, ane?
" (roni si ob tem ne upa niti pomislit na to, kako zelo bo pogrešala druge žvavce, vse muce buce in na nek poseben način Rubo bubo. Mogoče bo s sabo vzela še Suki, več pa v kakem podnajemniškem stanovanju niti ne bo zneslo.)
Torej - v zadnjih mesecih nas je tole lulanje kar zdelalo, ampak prihaja nekaj slikovnega materiala, ki dokazuje, da je bilo vseeno daaaaleč od tega, da bi bilo vse samo slabo, še zmeraj je veliko kiča in zabave.
Predvsem pa smo veseli, da vidimo muce spet zadovoljne in da so očitno premagale začetni stres zaradi Rubike. Za Tori pa imam občutek, da je niti ni toliko vrgla sama Ruby - z njo lahko v istem prostoru zelo mirno sobiva - ampak da smo enostavno presegli neko kritično gostoto živali. Žal.
Sicer imamo ogromno prostora in veliko ljudi, ampak pri tolikšnem številu je seveda tveganje za kaj takega veliko. Upam - in verjamem - da bomo (tudi z mojo selitvijo) uspeli stvari porihtati tako, da bodo vse spet zadovoljne.
Fotke pridejo med vikendom, do takrat pa lep pozdrav vsem!