udomačen tiger
Prispevkov: 2856
Pridružen: So okt 09, 2010 11:38 am
Sr maj 08, 2013 8:06 pm
Če razmišljate o posvojitvi...
...pa ne gre ... ker potujete, ker trenutno nimate pogojev za posvojitev ali pa preprosto zato, ker bi ob vseh svojeglavih in muhastih mačkonih, ki jih že imate, radi tudi kakšnega mirnega in tihega, nezahtevnega, a ravno tako ljubkega? Potem so fliškoti idealni za vas! Njihove zgodbe temeljijo na usodah muckov, ki so nam že (ali nam še bodo) prekrižali pot.
BIBA – bivša prostoživeča muca
»Pozdravljeni, sem Biba. Ljudje pravijo, da sem čisto običajna tigrasta muca. Vendar niti slučajno nisem čisto navadna. V svojem petletnem mačjem življenju sem doživela že marsikaj, večina stvari ni bila pretirano lepih. Že kot čisto majhna muca sem pristala v zapuščeni hali blizu tovarne. Vsak dan sem pri delavcih tovarne izprosila kakšen košček sendviča, brskala sem po smetnjakih in se v zimskih mesecih grela na pokrovih motorjev. Pravzaprav mi nihče ni hotel nič hudega, a moje življenje vseeno ni bilo veselo. Vsako leto sem namreč dvakrat kotila, vendar večina mojih mladičev ni doživela treh mesecev. Nekatere so mi vzele bolezni, druge mraz - ali pa so končali pod kolesi drvečih avtomobilov.
Nato pa je v tovarni začela delati gospa, ki ji ni bilo vseeno. Vsak dan mi je nosila pravo mačjo hrano, poleg tega pa je zame povedala prijateljici, ki sodeluje z društvom za zaščito živali. Ta me je kmalu prišla iskat in me v majhni kletki odpeljala. Bilo me je strašansko strah in ves čas vožnje sem milo mijavkala. Gospa me je tolažila in mi dopovedovala, da mi bo odslej lažje. V hiši, kjer je vse smrdelo po čudnih zvarkih, me je predala belo oblečenemu gospodu. Ta me je zbodel in svet je počrnel. Ko sem se ponovno zbudila, sem ležala na mehki odejici, pred menoj pa je bila polna skleda hrane. Poleg mene je sedela prijazna gospa, ki me je božala.
Pravijo, da so me najprej mislili vrniti nazaj k tovarni in zato mi tudi manjka delček levega uhlja. A bila sem tako prijazna in družabna, da se je gospa odločila, da mi poišče čisto pravi dom. Če bi vprašali mene, ne potrebujem velikanske hiše ali drage vodne postelje, želim si le toplo naročje, v katerem bi lahko ostala za vedno.«
STELLA – enookica
»Moje ime je Stella. Stara sem pol leta in iščem dom. Moje življenje se je začelo pravzaprav kar lepo. Imela sem še 4 bratce in sestrico, vsi skupaj pa smo se skotili mami muci, ki je bila last družine. Družina je živela v hiši na vasi. Ker sta bila njihova otroka navdušena nad mladimi muckami, sta se starša odločila in mame muce nista sterilizirala. Bila sem najmanjša in najslabotnejša v leglu. Moje oči so bile že ob rojstvu vnete in življenje zunaj na mrazu in dežju je stanje le še poslabšalo. Ko smo nekoliko zrasli, se je družina odločila, da je napočil čas, da nam poiščejo nove domove. Kmalu so k nam začeli hoditi ljudje. Ogledovali so si nas vse, a nihče ni hotel imeti mene, saj so bile moje oči vedno bolj motne in gnojne.
Kakšen mesec potem, ko je v svoj novi dom odšel tudi moj zadnji bratec, se je družina odločila, da me ne morejo več imeti in obrnili so se na društvo za zaščito živali. Gospe, ki so prišle pome, so se dolgo časa pogovarjale z družino. Razložile so jim, da je bilo njihovo ravnanje zelo neodgovorno in da jim bodo pomagale le pod pogojem, da nemudoma sterilizirajo našo mamo. Družina se je s predlogom strinjala, saj so uvideli, da so naredili napako.
Še isti dan smo se odpeljali k punci, ki je sedaj moja začasna skrbnica. V njenem domu živijo še trije drugi muci, s katerimi se zelo rada igram. Medtem so mi veterinarji tudi že odstranili poškodovano oko, tako da zdaj zgleda, kot da bi ves čas mežikala, tako:
Zelo rada bi šla v dom, kjer bi že živel kak prijazen mačkonček, ker pa se zelo dobro razumem tudi z otroki, bi bila vesela tudi njihove družbe.«
BLUM – plaha muca
Blum je še ena od mnogih mladičev, potomcev prostoživečih muc. Tako kot njihove mame so ti mladiči v večini primerov nezaupljivi do ljudi, kar jim v krutem okolju, v katerem živijo, omogoča preživetje.
Blum je k nam prišla iz znane lokacije, kjer prebivalci bližnjega mesta radi odlagajo nezaželene mačke. Takoj ko smo opazili, da se je na lokaciji pojavila nova mačka z mladiči, smo ukrepali. Ulovili smo celo mačjo družinico, mamo muco smo sterilizirali in jo označeno vrnili nazaj na lokacijo, ki je sicer varna in ima tudi svojo hraniteljico. Mladiči so ostali v našem skrbništvu. Morali smo jih ločiti, saj so zelo prestrašeni in nezaupljivi, vendar smo prepričani, da se bodo, z veliko nežnosti in potrpljenja, kmalu spremenili v prijazne, predoče kepice.
Blum je bila najbolj prestrašena od vseh, v začasnem skrbništvu pa se je navezala na starejšega muca. Ta ji je pokazal, da smo ljudje lahko tudi dobri in da nam lahko zaupa, saj ji iščemo dom, kjer jo bodo imeli nadvse radi in bodo zanjo skrbeli celo dolgo mačje življenje.
DA VINCI - starček
»Sem Da Vinci. Zaradi svoje starosti se že nekoliko počasneje premikam in tudi zob nimam več vseh. Spomnim se, da sem nekoč imel svoj dom. Imel sem družino, ki me je imela rada, imel sem vedno polne skledice s hrano in skrbel sem, da moje lastnice nikoli ni zeblo v noge. Ne vem točno, zakaj, a kar naenkrat sem pristal na cesti. Okusne večerje so zamenjali ostanki iz smetnjakov, namesto na mehkih blazinah sem si zatočišče iskal v kartonastih škatlah. Čas je mineval in kljub temu, da sem milo prosil vsakega mimoidočega, naj me vzame s seboj, se nikomur ni zdelo vredno sprejeti starejšega črnega mačka. Najraje sem čakal pred trgovino, iz katere je vedno lepo dišalo po okusni hrani. Nekega dne je skozi vrata te trgovine stopila gospa, za katero se je vil zanimiv vonj – dišala je namreč po drugih mačkah. Odločil sem se poskusiti srečo in sem ji neopazno sledil. Pred hišo, v kateri je stanovala, sem se ji nastavil pred vrata in začel glasno mijavkati. Gospa je najprej zagodrnjala, nato pa me je dvignila v naročje in me odnesla v velikansko hišo. Peljala sva se z dvigalom in v devetem nadstropju izstopila. Odklenila je vrata in za njimi jo je čakalo šest kosmatih prijateljev. Gospa me je nahranila in ko sem ji veselo zapredel v naročju, je poklicala društvo za zaščito živali. Razložila jim je celo zgodbo in jih prosila za pomoč. Ona sama si namreč ne more privoščiti obdržati še mene, pripravljena pa me je obdržati toliko časa, da najdem dom. Sem sicer star, a pred menoj je še kar nekaj lepih let, ki jih želim preživeti v miru na svoji okenski polici.«
NODI – pozitiven na FIV
Nodi je čudovit, oranžen velikan. Njegova dlaka je sedaj svetleča in mehka, njegove šape pa vztrajno masirajo moj hrbet. Vedno je nekje v bližini, opazuje me, ko kuham kosilo, pomaga mi pri postiljanju postelje in mi dela družbo, ko pozno v noč pišem zgodbe. Se vam zdi, da je sanjski muc? Resnično, ne bi si mogli zaželeti zvestejšega prijatelja. A kaj je tisto, zaradi česar Nodi že več kot eno leto išče dom? Ni prestar, saj šteje komaj dve leti, ni zahteven in razume, da kdaj nimam časa za igranje, ne uničuje pohištva in tudi ponoči ne razgraja. V njegovem opisu so naštete vse te lepe lastnosti, a kljub temu nihče ne pokliče zanj. Je namreč pozitiven na FIV – mačji aids. Ko bi ljudje vedeli, da to sploh ni nič strašnega …
Muce, ki so pozitivne na FIV, lahko živijo brez znakov bolezni polno in dolgo mačje življenje. Potrebujejo le izključno notranji dom s kvalitetno prehrano. FIV se namreč prenaša le med parjenjem in z globokimi ugrizi, kar pa lahko zelo preprosto preprečimo, če svoje živali pravočasno kastriramo oziroma steriliziramo.
Nodi bo verjetno na prave ljudi čakal še kar lep čas, a ne on in ne jaz se zaradi tega ne obremenjujeva preveč. Gotovo bodo prišli pravi ljudje, ki bodo razumeli in takrat bo tudi zlati Nodi dobil dom.
WOODY – gozdni muc
Woody se je k naši hiši priselil oziroma bolje rečeno, smo se mi z našo hišo priselili k njemu. Že takoj na začetku, ko smo začeli z gradnjo, je iz bližnjega gozda k nam začel zahajati velik tigrasti muc. Sprva nas je nekoliko zadržano opazoval z nizke veje velikega hrasta, do takrat, ko je naša hiša dobila okna in vrata, pa se je že tako udomačil, da je hotel kar vstopiti. Ker smo prijatelji živali, se nam je simpatični gozdni muc zelo prikupil in bi ga najrajši kar obdržali, a nam je načrte prekrižal naš kuža Kastor, ki se niti slučajno ni želel spoprijateljiti z Woodyjem.
Zato smo se odločili, da bomo Woodyju s pomočjo društva za zaščito živali poiskali dom. Če bi Woody znal govoriti naš jezik, bi vam povedal, da si, kljub temu, da prihaja iz gozda, ne želi ničesar drugega kot varno zatočišče znotraj hiše. Zunanjega sveta je videl dovolj, sedaj pa je napočil čas, da z vrha svojega mačjega drevesa opazuje dogajanje v svoji dnevni sobi.
CVETKO – muc, ki je vzel usodo v svoje šapice
Bila je noč, ko se je nad našim krajem razbesnelo silovito neurje. Med bliskanjem in grmenjem smo zaslišali še en zvok. Zvok predirljivega mačjega zavijanja. Nekaj časa smo poslušali, nato pa smo se odločili, da gremo pogledat, kaj se tako glasno dere. Pred vrati nas je čakal premočen in shiran majhen črnobel muc. Komaj smo odprli vrata, je muc mimo nas švignil v hišo, ne ozirajoč se na nas ali druge živali. Ker je pri nas v tem času bilo že kar nekaj drugih mačkov, ki so čakali na svoj dom, smo ga začasno vselili v kopalnico, da bi lahko primerno poskrbeli zanj. Mali Cvetko je bil tako navdušen nad človeško pozornostjo, da niti jesti ni imel časa, saj se je neprestano drgnil okoli naših nog in predel. Počasi se je okrepil, spoznal ostalo mačjo bando, v katero se je nemudoma vklopil, čeprav drugi mogoče niso bili tako navdušeni nad njim. Cvetko je bil v tem času kastriran, cepljen in čipiran, sedaj pa išče nekoga, ki ga bo vzel k sebi in ga imel rad takšnega, kot je, čeprav ni atraktiven za širše množice posvojiteljev.
VILI - podedovan in nezaželen
Sem Vili. Nekoč sem bil srečen. Kot majhnega mucka me je s ceste rešila prijazna gospa. Vzela me je k sebi in mi dala ime Vili. Cele dneve se je ukvarjala samo z mano. Česala je moj mehki dolgi kožuh in mi pripovedovala, kako lep sem. Jedel sem samo izbrano hrano, včasih pa me je presenetila, ko je s tržnice prinesla vrečko sardelic. A s časom je moja gospa postajala vedno šibkejša, vse težje me je dvignila, velikokrat ni bila več pri volji, da bi me skrtačila. Vedno več je bila odsotna in ko se je vrnila, mi je povedala, da je bila v bolnišnici. Nekega dne je ni bilo več nazaj. Namesto nje je čez nekaj dni prišel njen sin, ki me nikoli ni preveč maral. Ker sem bil že zelo lačen, sem se mu podrgnil ob noge, on pa me je samo prezirljivo ošinil in si začel ogledovati stvari v stanovanju. Nikakor nisem mogel pritegniti njegove pozornosti. Odšel je in me pustil lačnega še en dan. Naslednji dan je prišel nazaj, me posadil v neko škatlasto reč in me odnesel. Peljal me je v neko hladno belo stavbo in rekel prijazni zdravnici, da me noče več in da naj me kar uspava. Imel sem neizmerno srečo, saj je bila veterinarka znana po tem, da ne uspava zdravih živali in me je namesto tega kar vzela k sebi domov. Kljub temu, da sem že malo starejši muc, se je odločila, da mi poskuša najti nov dom. Pri njej sem že nekaj mesecev, pa vseeno upam, da bom kmalu našel dom. Takega, za vedno.
DIVA - problematična
Sem Diva. Najpomembnejša muca na svetu. Če hočeš biti moj lastnik, moraš biti tudi ti zelo poseben. Imeti moraš veliko časa zame. Moram ti biti prva stvar, na katero pomisliš, ko se zbudiš, in zadnja, preden greš spat. Zahtevam samo najboljšo hrano, najbolje bi bilo, da mi najameš kar kuharja, ki mi bo vsak dan pripravljal okusen in uravnotežen mačji obrok. Ne maram majhnih otrok in družbe drugih živali. To so moje zahteve. Če jih ne izpolnjuješ, potem ne trati mojega dragocenega časa. Jaz namreč svoj čas raje namenim aktivnostim, kot so nega mojega prekrasnega nadstandardnega kožuha, dekoriranje usnjenega kavča ter predvsem lepotni spanec. Nekoč sem sicer že imela nek podpovprečen dom, ampak menda so bili alergični name, čeprav bi lahko trdila, da sem bila jaz alergična na njihov slab okus pri izbiri mačjega pohištva. Trenutno je stanje v začasnem domu alarmantno, saj si ga delim še s kopico mačkov iz nižjega sloja in celo dvema smrdečima psoma. Prosim, odrešite me teh razmer, ki res niso vredne poštenega mačka.
Več o posvojitvi muckov iz filca si lahko preberete na:
http://www.dzzz-kranj.si/nasi_izdelki/fliskoti
BIBA – bivša prostoživeča muca
»Pozdravljeni, sem Biba. Ljudje pravijo, da sem čisto običajna tigrasta muca. Vendar niti slučajno nisem čisto navadna. V svojem petletnem mačjem življenju sem doživela že marsikaj, večina stvari ni bila pretirano lepih. Že kot čisto majhna muca sem pristala v zapuščeni hali blizu tovarne. Vsak dan sem pri delavcih tovarne izprosila kakšen košček sendviča, brskala sem po smetnjakih in se v zimskih mesecih grela na pokrovih motorjev. Pravzaprav mi nihče ni hotel nič hudega, a moje življenje vseeno ni bilo veselo. Vsako leto sem namreč dvakrat kotila, vendar večina mojih mladičev ni doživela treh mesecev. Nekatere so mi vzele bolezni, druge mraz - ali pa so končali pod kolesi drvečih avtomobilov.
Nato pa je v tovarni začela delati gospa, ki ji ni bilo vseeno. Vsak dan mi je nosila pravo mačjo hrano, poleg tega pa je zame povedala prijateljici, ki sodeluje z društvom za zaščito živali. Ta me je kmalu prišla iskat in me v majhni kletki odpeljala. Bilo me je strašansko strah in ves čas vožnje sem milo mijavkala. Gospa me je tolažila in mi dopovedovala, da mi bo odslej lažje. V hiši, kjer je vse smrdelo po čudnih zvarkih, me je predala belo oblečenemu gospodu. Ta me je zbodel in svet je počrnel. Ko sem se ponovno zbudila, sem ležala na mehki odejici, pred menoj pa je bila polna skleda hrane. Poleg mene je sedela prijazna gospa, ki me je božala.
Pravijo, da so me najprej mislili vrniti nazaj k tovarni in zato mi tudi manjka delček levega uhlja. A bila sem tako prijazna in družabna, da se je gospa odločila, da mi poišče čisto pravi dom. Če bi vprašali mene, ne potrebujem velikanske hiše ali drage vodne postelje, želim si le toplo naročje, v katerem bi lahko ostala za vedno.«
STELLA – enookica
»Moje ime je Stella. Stara sem pol leta in iščem dom. Moje življenje se je začelo pravzaprav kar lepo. Imela sem še 4 bratce in sestrico, vsi skupaj pa smo se skotili mami muci, ki je bila last družine. Družina je živela v hiši na vasi. Ker sta bila njihova otroka navdušena nad mladimi muckami, sta se starša odločila in mame muce nista sterilizirala. Bila sem najmanjša in najslabotnejša v leglu. Moje oči so bile že ob rojstvu vnete in življenje zunaj na mrazu in dežju je stanje le še poslabšalo. Ko smo nekoliko zrasli, se je družina odločila, da je napočil čas, da nam poiščejo nove domove. Kmalu so k nam začeli hoditi ljudje. Ogledovali so si nas vse, a nihče ni hotel imeti mene, saj so bile moje oči vedno bolj motne in gnojne.
Kakšen mesec potem, ko je v svoj novi dom odšel tudi moj zadnji bratec, se je družina odločila, da me ne morejo več imeti in obrnili so se na društvo za zaščito živali. Gospe, ki so prišle pome, so se dolgo časa pogovarjale z družino. Razložile so jim, da je bilo njihovo ravnanje zelo neodgovorno in da jim bodo pomagale le pod pogojem, da nemudoma sterilizirajo našo mamo. Družina se je s predlogom strinjala, saj so uvideli, da so naredili napako.
Še isti dan smo se odpeljali k punci, ki je sedaj moja začasna skrbnica. V njenem domu živijo še trije drugi muci, s katerimi se zelo rada igram. Medtem so mi veterinarji tudi že odstranili poškodovano oko, tako da zdaj zgleda, kot da bi ves čas mežikala, tako:
Zelo rada bi šla v dom, kjer bi že živel kak prijazen mačkonček, ker pa se zelo dobro razumem tudi z otroki, bi bila vesela tudi njihove družbe.«
BLUM – plaha muca
Blum je še ena od mnogih mladičev, potomcev prostoživečih muc. Tako kot njihove mame so ti mladiči v večini primerov nezaupljivi do ljudi, kar jim v krutem okolju, v katerem živijo, omogoča preživetje.
Blum je k nam prišla iz znane lokacije, kjer prebivalci bližnjega mesta radi odlagajo nezaželene mačke. Takoj ko smo opazili, da se je na lokaciji pojavila nova mačka z mladiči, smo ukrepali. Ulovili smo celo mačjo družinico, mamo muco smo sterilizirali in jo označeno vrnili nazaj na lokacijo, ki je sicer varna in ima tudi svojo hraniteljico. Mladiči so ostali v našem skrbništvu. Morali smo jih ločiti, saj so zelo prestrašeni in nezaupljivi, vendar smo prepričani, da se bodo, z veliko nežnosti in potrpljenja, kmalu spremenili v prijazne, predoče kepice.
Blum je bila najbolj prestrašena od vseh, v začasnem skrbništvu pa se je navezala na starejšega muca. Ta ji je pokazal, da smo ljudje lahko tudi dobri in da nam lahko zaupa, saj ji iščemo dom, kjer jo bodo imeli nadvse radi in bodo zanjo skrbeli celo dolgo mačje življenje.
DA VINCI - starček
»Sem Da Vinci. Zaradi svoje starosti se že nekoliko počasneje premikam in tudi zob nimam več vseh. Spomnim se, da sem nekoč imel svoj dom. Imel sem družino, ki me je imela rada, imel sem vedno polne skledice s hrano in skrbel sem, da moje lastnice nikoli ni zeblo v noge. Ne vem točno, zakaj, a kar naenkrat sem pristal na cesti. Okusne večerje so zamenjali ostanki iz smetnjakov, namesto na mehkih blazinah sem si zatočišče iskal v kartonastih škatlah. Čas je mineval in kljub temu, da sem milo prosil vsakega mimoidočega, naj me vzame s seboj, se nikomur ni zdelo vredno sprejeti starejšega črnega mačka. Najraje sem čakal pred trgovino, iz katere je vedno lepo dišalo po okusni hrani. Nekega dne je skozi vrata te trgovine stopila gospa, za katero se je vil zanimiv vonj – dišala je namreč po drugih mačkah. Odločil sem se poskusiti srečo in sem ji neopazno sledil. Pred hišo, v kateri je stanovala, sem se ji nastavil pred vrata in začel glasno mijavkati. Gospa je najprej zagodrnjala, nato pa me je dvignila v naročje in me odnesla v velikansko hišo. Peljala sva se z dvigalom in v devetem nadstropju izstopila. Odklenila je vrata in za njimi jo je čakalo šest kosmatih prijateljev. Gospa me je nahranila in ko sem ji veselo zapredel v naročju, je poklicala društvo za zaščito živali. Razložila jim je celo zgodbo in jih prosila za pomoč. Ona sama si namreč ne more privoščiti obdržati še mene, pripravljena pa me je obdržati toliko časa, da najdem dom. Sem sicer star, a pred menoj je še kar nekaj lepih let, ki jih želim preživeti v miru na svoji okenski polici.«
NODI – pozitiven na FIV
Nodi je čudovit, oranžen velikan. Njegova dlaka je sedaj svetleča in mehka, njegove šape pa vztrajno masirajo moj hrbet. Vedno je nekje v bližini, opazuje me, ko kuham kosilo, pomaga mi pri postiljanju postelje in mi dela družbo, ko pozno v noč pišem zgodbe. Se vam zdi, da je sanjski muc? Resnično, ne bi si mogli zaželeti zvestejšega prijatelja. A kaj je tisto, zaradi česar Nodi že več kot eno leto išče dom? Ni prestar, saj šteje komaj dve leti, ni zahteven in razume, da kdaj nimam časa za igranje, ne uničuje pohištva in tudi ponoči ne razgraja. V njegovem opisu so naštete vse te lepe lastnosti, a kljub temu nihče ne pokliče zanj. Je namreč pozitiven na FIV – mačji aids. Ko bi ljudje vedeli, da to sploh ni nič strašnega …
Muce, ki so pozitivne na FIV, lahko živijo brez znakov bolezni polno in dolgo mačje življenje. Potrebujejo le izključno notranji dom s kvalitetno prehrano. FIV se namreč prenaša le med parjenjem in z globokimi ugrizi, kar pa lahko zelo preprosto preprečimo, če svoje živali pravočasno kastriramo oziroma steriliziramo.
Nodi bo verjetno na prave ljudi čakal še kar lep čas, a ne on in ne jaz se zaradi tega ne obremenjujeva preveč. Gotovo bodo prišli pravi ljudje, ki bodo razumeli in takrat bo tudi zlati Nodi dobil dom.
WOODY – gozdni muc
Woody se je k naši hiši priselil oziroma bolje rečeno, smo se mi z našo hišo priselili k njemu. Že takoj na začetku, ko smo začeli z gradnjo, je iz bližnjega gozda k nam začel zahajati velik tigrasti muc. Sprva nas je nekoliko zadržano opazoval z nizke veje velikega hrasta, do takrat, ko je naša hiša dobila okna in vrata, pa se je že tako udomačil, da je hotel kar vstopiti. Ker smo prijatelji živali, se nam je simpatični gozdni muc zelo prikupil in bi ga najrajši kar obdržali, a nam je načrte prekrižal naš kuža Kastor, ki se niti slučajno ni želel spoprijateljiti z Woodyjem.
Zato smo se odločili, da bomo Woodyju s pomočjo društva za zaščito živali poiskali dom. Če bi Woody znal govoriti naš jezik, bi vam povedal, da si, kljub temu, da prihaja iz gozda, ne želi ničesar drugega kot varno zatočišče znotraj hiše. Zunanjega sveta je videl dovolj, sedaj pa je napočil čas, da z vrha svojega mačjega drevesa opazuje dogajanje v svoji dnevni sobi.
CVETKO – muc, ki je vzel usodo v svoje šapice
Bila je noč, ko se je nad našim krajem razbesnelo silovito neurje. Med bliskanjem in grmenjem smo zaslišali še en zvok. Zvok predirljivega mačjega zavijanja. Nekaj časa smo poslušali, nato pa smo se odločili, da gremo pogledat, kaj se tako glasno dere. Pred vrati nas je čakal premočen in shiran majhen črnobel muc. Komaj smo odprli vrata, je muc mimo nas švignil v hišo, ne ozirajoč se na nas ali druge živali. Ker je pri nas v tem času bilo že kar nekaj drugih mačkov, ki so čakali na svoj dom, smo ga začasno vselili v kopalnico, da bi lahko primerno poskrbeli zanj. Mali Cvetko je bil tako navdušen nad človeško pozornostjo, da niti jesti ni imel časa, saj se je neprestano drgnil okoli naših nog in predel. Počasi se je okrepil, spoznal ostalo mačjo bando, v katero se je nemudoma vklopil, čeprav drugi mogoče niso bili tako navdušeni nad njim. Cvetko je bil v tem času kastriran, cepljen in čipiran, sedaj pa išče nekoga, ki ga bo vzel k sebi in ga imel rad takšnega, kot je, čeprav ni atraktiven za širše množice posvojiteljev.
VILI - podedovan in nezaželen
Sem Vili. Nekoč sem bil srečen. Kot majhnega mucka me je s ceste rešila prijazna gospa. Vzela me je k sebi in mi dala ime Vili. Cele dneve se je ukvarjala samo z mano. Česala je moj mehki dolgi kožuh in mi pripovedovala, kako lep sem. Jedel sem samo izbrano hrano, včasih pa me je presenetila, ko je s tržnice prinesla vrečko sardelic. A s časom je moja gospa postajala vedno šibkejša, vse težje me je dvignila, velikokrat ni bila več pri volji, da bi me skrtačila. Vedno več je bila odsotna in ko se je vrnila, mi je povedala, da je bila v bolnišnici. Nekega dne je ni bilo več nazaj. Namesto nje je čez nekaj dni prišel njen sin, ki me nikoli ni preveč maral. Ker sem bil že zelo lačen, sem se mu podrgnil ob noge, on pa me je samo prezirljivo ošinil in si začel ogledovati stvari v stanovanju. Nikakor nisem mogel pritegniti njegove pozornosti. Odšel je in me pustil lačnega še en dan. Naslednji dan je prišel nazaj, me posadil v neko škatlasto reč in me odnesel. Peljal me je v neko hladno belo stavbo in rekel prijazni zdravnici, da me noče več in da naj me kar uspava. Imel sem neizmerno srečo, saj je bila veterinarka znana po tem, da ne uspava zdravih živali in me je namesto tega kar vzela k sebi domov. Kljub temu, da sem že malo starejši muc, se je odločila, da mi poskuša najti nov dom. Pri njej sem že nekaj mesecev, pa vseeno upam, da bom kmalu našel dom. Takega, za vedno.
DIVA - problematična
Sem Diva. Najpomembnejša muca na svetu. Če hočeš biti moj lastnik, moraš biti tudi ti zelo poseben. Imeti moraš veliko časa zame. Moram ti biti prva stvar, na katero pomisliš, ko se zbudiš, in zadnja, preden greš spat. Zahtevam samo najboljšo hrano, najbolje bi bilo, da mi najameš kar kuharja, ki mi bo vsak dan pripravljal okusen in uravnotežen mačji obrok. Ne maram majhnih otrok in družbe drugih živali. To so moje zahteve. Če jih ne izpolnjuješ, potem ne trati mojega dragocenega časa. Jaz namreč svoj čas raje namenim aktivnostim, kot so nega mojega prekrasnega nadstandardnega kožuha, dekoriranje usnjenega kavča ter predvsem lepotni spanec. Nekoč sem sicer že imela nek podpovprečen dom, ampak menda so bili alergični name, čeprav bi lahko trdila, da sem bila jaz alergična na njihov slab okus pri izbiri mačjega pohištva. Trenutno je stanje v začasnem domu alarmantno, saj si ga delim še s kopico mačkov iz nižjega sloja in celo dvema smrdečima psoma. Prosim, odrešite me teh razmer, ki res niso vredne poštenega mačka.
Več o posvojitvi muckov iz filca si lahko preberete na:
http://www.dzzz-kranj.si/nasi_izdelki/fliskoti
Juj, so luštni!
(ja, saj vem, nikoli jih ne zmanjka ...). Čestitke kreatorkama 
.
.
. Dva starčka pašeta skupaj. 
