V središču

Deguji


Moderator: andreja

nevidna bolha
nevidna bolha

Prispevkov: 6

Pridružen: Če sep 04, 2014 12:17 pm

Odgovor Ne sep 07, 2014 10:06 am

Deguji

Glede na to, da je na slovenskih spletnih straneh kar precej narobe, kadar opisujejo deguje, menim, da je potrebno povedati kaj več o tem, kaj je res in kaj ne, saj veliko ljudi verjame, da bo za deguje lahko skrbeti, kot posledico pa imamo veliko degujev v neprimernih razmerah, na milost in nemilost prepuščenih ljudem, ki so si jih omislili kot nezahtevne ljubljenčke, za katere skoraj ni potrebno skrbeti, pa še vonja nimajo.
Krivda pa je izključno na informacijah, ki so jih ti ljudje dobili.

Drži edino informacija, da so inteligentni in da se jih da veliko naučiti, saj so za hrano pripravljeni storiti marsikaj. Celo raje izberejo "delo" v zameno za hrano, kot pa hrano brez truda.
Lahko jih naučimo raznih trikov, ne moremo pa jih naučiti uporabe stranišča, ali jih prepričati, da ne bodo storili ničesar, kar nam ni všeč, saj so dovolj svojeglavi, da bodo storili točno to, kar nam ni všeč.

Deguji so zahtevni in tudi kletko je potrebno čistiti redno, saj imajo vonj. Mogoče nekaj manj od omnivorov, kljub temu pa ga imajo. Čiščenje kletke je zahtevno, saj je velika, z veliko igračami. Tudi stelja, če jo uporabljamo, stane veliko.

Lahko preberemo, da so deguji odlični hišni ljubljenčki, nezahtevni, pa tudi njihova prehrana je preprosta. Samo paziti moramo, da ne vsebuje sladkih živil.
Temu pa še zdaleč ni tako. Če želimo pravilno skrbeti za deguje, so zelo zahtevne živalce. Če želimo zadovoljne deguje, bo potrebno za kletko in opremo seči globoko v žep, ali pa narediti kletko doma, kar tudi ni poceni in preprost špas. Če želimo zdravega deguja, tudi prehrana ni preprosta.

Kot za vse živali, tudi za deguje velja naslednje: če se ne želimo maksimalno potruditi za njihovo dobrobit, zadovoljstvo in zdravje, potem niso primeren ljubljenček. Najprej jim moramo dati vse, kar potrebujejo, šele potem nam bodo v polni meri vračali veselje. Saj ni lepšega, kot videti zadovoljnega ljubljenčka.

KLETKA

Preden se odločimo za deguje, moramo poskrbeti za kletko. V njej bodo bivali 90% časa, zato mora biti primerno velika in pravilno opremljena. Predvsem pa ne sme vsebovati plastičnih delov, saj jih deguji lahko pregriznejo v zelo kratkem času in si postrežejo z vsem, kar je v sobi, preluknjajo kable, poglodajo pohištvo. Tudi v višino lahko skočijo, zato tudi vse, kar je višje, ni varno pred njihovimi zobki.
Deguji namreč zgrizejo vse, kar je vsaj za silo mehko. Tudi primeri, ko so zgrizli aluminij, so že bili. Zato mora biti kletka popolnoma kovinska ali dovolj robustna, da je ne morejo preluknjati.
Večinoma drži tole: manjša je kletka, hitreje in bolj intenzivno se bodo lotili grizenja.

Deguji so izredno živahni, zato potrebujejo veliko prostora za tekanje. Visoke in ozke kletke niso primerne, seveda pa tudi ne premajhne. Če imamo veliko kletko, nam prav nič ne pomaga, če v njej ni zadosti polic, po katerih deguji lahko tekajo. Med policami mora biti dovolj prostora, da se degu lahko brez težav vzpne na zadnje tačke, prehodi med policami pa morajo biti narejeni tako, da degu ne pade predaleč. Posebej pazljivi moramo biti, če imamo, na žalost vse prevečkrat videne, deguje s kataraktami, ki slabo vidijo, ali pa so celo slepi.

Pomnožimo širino in globino vseg polic v kletki, nato pa jih seštejemo. Tako dobimo skupno velikost polic v kletki.
Za dva do tri deguje mora biti najmanj 18 000 kvadratnih centimetrov, za štiri 22 000, za 5 degujev 26 000, za šest pa 30 000. To so minimalne mere, zato je vedno bolje, da je več. Širina kletke naj bo najmanj 100 cm, saj deguji potrebujejo prostor za tekanje. Če so police krajše, tega prostora nimajo. Za dva do tri deguje, je sprejemljiva tudi širina 90 cm. Vse, kar je manj, je premalo.

Police ne smejo biti preblizu ena drugi, logična posledica tega pa je, da potrebujemo zelo veliko kletko, ki bo zasedla veliko prostora in zahtevala precej denarja ali/in dela.

Kljub temu, da je kletka velika, še vedno ni dovolj za živahne deguje, zato mora biti obvezna oprema v njej kolo z najmanjšim diametrom 33 cm ali leteči krožnik. Za dva bo dovolj en, več degujev imamo, več koles bomo potrebovali.
Plastična ali mrežasta kolesa niso primerna. V prvem primeru jih deguji lahko zgrizejo in pojedo, v drugem primeru se lahko ujamejo vanje in poškodujejo. Kolo mora biti narejeno tako, da ni nobene možnosti, da bi se deguji kam zataknili.
Zelo veliko uporabljano kolo za deguje, je neprimerno in nevarno. Čeprav ga vidimo tudi v kletkah v trgovinah za male živali, je še vedno neprimerno iz več vidikov.

Primeren leteči krožnik in zadovoljni deguji
Slika

https://www.youtube.com/watch?v=X92aDhAZ2C4


Kolo, ki je na žalost največkrat ponudeno degujem, a tudi popolnoma neprimerno
Slika

Poleg kolesa mora kletka vsebovati dovolj varnih igrač. Plastika ne sodi v degujevo kletko, prav tako ne igrače z ostrimi robovi. Najboljše so lesene, nelepljene igrače, korenine in veje nestrupenih dreves, leseni tuneli, tudi viseči počivalniki za dihurje, ki pa jih moramo redno preverjati, če so še celi, saj se drugače degu lahko zaplete v nitke,...

Potrebujejo tudi dovolj veliko in temno hišico za spanje s primernim polnilom. Največkrat se uporablja mehak papir, lahko kuhinjske brisače. Ko bodo hišico sprejeli kot svojo spalnico, bodo z veseljem postiljali sami in koščke papirja sami znosili vanjo, kar je odlično, saj jim ponudimo možnost, da bodo počeli nekaj, kar bi počeli tudi v naravi.

Obvezna oprema kletke je tudi peščena kopel za činčile. Lahko jim jo pustimo kar v kletki. Če jo bodo imeli ves čas na voljo, se jim bo dlaka najlepše svetila. Vendar pa pesek v tem primeru moramo menjati večkrat, saj bo sigurno kmalu v njej kakšna lužica. Lahko pa jim jo damo nekajkrat na teden.
Osebno jim raje privoščim, da se kopljejo kadarkoli si zaželijo.
Pesek je nujen, saj se degujev ne sme močiti z vodo, ampak jim morami dovoliti, da sami poskrbijo za svojo higieno.

To so le minimalni pogoji. Vedno jim lahko ponudimo še boljše. Prav nič ne bodo imeli proti.

Slika

Slika

O obnašanju, hrani in vsem ostalem pa več naslednjič.

nevidna bolha
nevidna bolha

Prispevkov: 6

Pridružen: Če sep 04, 2014 12:17 pm

Odgovor To sep 09, 2014 6:44 pm

Re: Deguji

Najprej zelo pomemben podatek, ki je mi prejšnjič ušel iz spomina. Police v kletki ne smejo biti mrežaste ali rešetkaste. Vedno morajo biti cele, brez odprtin, saj deguji lahko hitro dobijo žulje na tačkah zaradi mrežastega dna. Če ne gre drugače, mreže prekrijemo s kartonom, ki ga menjamo, če ga deguji pogrizejo, še boljši pa je les.



Kot obljubljeno, sledi nekaj več o prehrani, kasneje pa še o obnašanju.
Ti dve področji sta tako obsežni, da je nemogoče opisati vse, zato je bolje, da tisti, ki razmišljate o degujih kot ljubljenčkih, poiščete še dodatne informacije.

Prehrana

Ne morem si kaj; tudi tu moram omeniti mite, ki krožijo po naših spletnih straneh:
Deguje hranimo s kupljeno mešanico za deguje ali celo činčile, budre, kot priboljšek pa jim dajemo tudi mokarje, jabolka, jagode in celo rozine. Deguji hitro zbolijo za diabetesom, zato jih ne hranimo s sladkimi živili, ki naj bodo na jedilniku le občasno.
Najbrž se da prebrati še kakšno podobno trditev, ki ravno tako, kot zgornje, ne drži. Največji ne velja za rozine in mokarje. Od tega, kar bi ljudje lahko razumeli kot sadje, pa je dovoljen le šipek. Pa še ta zelo redko in samo za zdrave deguje.
Dodaten, precej nenavaden mit je, da so oreščki zanje smrtno nevarni.
Resnica pa je, da so veliko manj škodljivi od škrobnih semen in zelenjave z veliko sladkorja, zato so majhne količine primerne za priboljške. Največ zabave jim lahko ponudimo z oreščki v lupini, ki se je bodo z veseljem lotili in z lahkoto pregriznili. Tudi sončnično ali bučno seme je dober priboljšek. Vedno v manjših količinah.

Slika


Vsi, ki tu sodelujete že veste, da je večina industrijsko pripravljene hrane za živali škodljive zdravju, saj proizvajalci ciljajo na to, da jo bodo živali oboževale, ne pa na to, da bi naredili zdravo, uravnoteženo hrano. S hrano za deguje ni nič drugače. Eden od proizvajalcev na vrečkah celo trdi, da je njihova hrana primerna za deguje IN puščavske skakače. Takšna deklaracija kaže le na to, da proizvajalec o živalih, za katere izdeluje hrano, ne ve ničesar.

Tudi večina ostale hrane je na tak ali drugačen način škodljiva zdravju.

Res drži, da deguji slabo presnavljajo sladkor, vendar pa imajo v ujetništvu največ težav z zobmi. In mnogo jih v tem trenutku trpi zato, ker lastniki ne vedo, da jim nagajajo zobje. Ali pa nočejo vedeti.

Tu pa jim lahko pomagamo s hrano. Pravilna prehrana ne bo pozdravila deguja, ki težave že ima, je pa velika možnost, da bo preprečila težave, ki bi se lahko pri trenutno zdravemu deguju, pokazale v prihodnosti.

Ključno je razmerje kalcija in fosforja v hrani. V prehrani deguja je idealno, če ima hrana 1 do 1,2% kalcija, v razmerju kalcij:fosfor 2:1. Seveda so v različnih živilih različna odstopanja, je pa treba stremeti k temu, da čim manjša. Z dodatkom 100 IU vitamina D dvakrat na teden in s pravilno prehrano lahko preprečimo okvare zob.
Zaenkrat mi je znan le en proizvajalec, ki se drži pravega razmerja, vendar pa dodaja v hrano neprimerna škrobna semena in zelenjavo z veliko sladkorja.

Da, res je. Tudi škrobna semena, kot je oves, pšenica ipd in sladka zelenjava, kot je grah, korenje, pastinak, so neprimerni za deguje. Sladka zelenjava naj bi se uporabila le kot redek priboljšek, škrobna semena pa le v izjemnih primerih, kot je naprimer navajanje novega deguja na našo bližino.

Najprimernejša mešanica semen je ta
http://www.ratrations.com/degu-seed-mix-p-1235.html

Slika

V kombinaciji z D vitaminom in suhimi ali svežimi užitnimi rastlinami, ki jih lahko naberemo v naravi, a pazimo, da res vemo, kaj nabiramo. Lahko pa jih tudi kupimo.
Sveže rastline so seveda boljše in cenejše. Pri tem se potrudimo, da imajo pestro izbiro različnih rastlin. To pa je domača naloga vsakega posameznika, saj je nemogoče opisati vse primerne in neprimerne rastline.
Različne vrste zelišč in drugih rastlin morajo biti, poleg kvalitetnega sena, na voljo dnevno, saj nudijo deguju čim bolj naravno prehrano z dovolj hranljivimi snovmi. Z veseljem grizljajo tudi lubje užitnih dreves.
Pri mojih dekletih so najbolj priljubljene veje jablane, to pa ne pomeni, da ne olupijo tudi vej ostalega drevja.

Za konec pa še Pikin pozdrav. Čeprav ji ni postlano z rožicami, nas ima kljub vsemu rada. Vse nas, le veterinarja se malo boji. Pa ga ima vseeno rada.
Pika je degujka, ki bi bila veliko srečnejša, če bi njena prejšnja lastnica imela več znanja in volje. Na žalost temu ni bilo tako, zato ima katarakte in redno hodi na brušenje zob.
Na žalost je prejšnja lastnica pripisala nastajanje katarakt temu, da jo je pričela hraniti tudi s svežimi zelišči, ni pa razumela, da je težava v industrijski hrani, ki jo je Pika imela vedno na voljo, zato je iz nje pobrala grah, korenje in škrobna semena, manj okusne sestavine pa prepustila sestrici, ki je bila ob prihodu k meni podhranjena. K meni je Pika prišla s težavami z zobki, a lastnica tudi o tem ni vedela ničesar.
Vseeeno je ohranila svojo brezskrbno naravo in mi polepša vsak dan.
Pika
Slika
Uporabniški avatar

udomačen tiger
udomačen tiger

Prispevkov: 7013

Pridružen: Po feb 07, 2011 8:24 am

Odgovor To sep 09, 2014 10:04 pm

Re: Deguji

Wow, aya, super članek! Ti vse to sama napisala? Vsaka čast!

nevidna bolha
nevidna bolha

Prispevkov: 6

Pridružen: Če sep 04, 2014 12:17 pm

Odgovor Sr sep 10, 2014 4:49 am

Re: Deguji

Hvala lepa.

Ja, sama. Znanje pa je z ene tuje spletne strani, a ne vem, če je dovoljeno objaviti, od kod. No, glede na to, da ni konkurenčna ali komercialna, mogoče je. Če ni prav, pa izbrišite, prosim. Tule je vse in še več.
http://forum.degus-international-community.org/

Potrudila sem se pa zato, ker me moti, kako narobe je vse v zvezi z deguji pri večini lastnikov. Pa niso lastniki večinoma nič krivi, saj mislijo, da delajo prav, če sledijo par člankom, ki se jih da najti v slovenskem jeziku.

Sledi še nekaj o obnašanju. Upam, da kmalu.

nevidna bolha
nevidna bolha

Prispevkov: 6

Pridružen: Če sep 04, 2014 12:17 pm

Odgovor Ne sep 14, 2014 9:56 am

Re: Deguji

Kot obljubljeno, še nekaj o obnašanju.

Tule takoj pade mit o tem, kako nezahtevne živali so. Nezahtevne so samo, če jih zapremo v kletko in jih imamo kot okras in priložnostno zamenjavo za televizijo. Če pa se ukvarjamo z njimi, jih spuščamo po stanovanju, potem ta teorija takoj pade.


Nikoli, prav nikoli ne smejo biti spuščeni brez nadzora, saj njihovi zobki vedno najdejo nekaj, za kar menijo, da ne bi smelo biti tam in se takoj lotijo dela. V prostoru, kjer so spuščeni, morajo biti kabli zaščiteni, kljub temu pa bo degu lahko hitro našel kaj, za kar meni, da je potrebno popraviti. Loti se lahko prav vsega. Od zidu do pohištva in gospodinjskih aparatov. In ker so trmasti v vseh svojih namerah, jih je zelo težko odvrniti. Besedo "ne" razumejo zelo dobro, zelo redki pa so tisti, ki dejansko ubogajo. Ponavadi nam namenijo pogled: "zakaj pa ne?" in nadaljujejo.
V vseh teh letih mi še ni uspelo ugotoviti, kako jih pripraviti do tega, da bi ubogali. Le dva občasno ubogata na "ne". Vsi ostali pa ne reagirajo na nič, zato jih je potrebno ročno odstraniti od vira uničenja, zagraditi, namontirati razne zaščite, predvsem pa ves čas paziti.

Slika

Deguji so v naravi plen. Kljub temu, da so izredno radovedni in morajo z zobki potipati vse, se obnašajo kot plen, zato se ob nevarnosti skrijejo v temen kot, ob tem pa še vse ostale deguje opozorijo na nevarnost. Najraje se prestrašijo takrat, ko se nam najbolj kam mudi. Pri njih z nestrpnostjo ne dosežemo ničesar. Hitri gibi, bezanje iz skrivališča, imajo obraten učinek. Veliko bolj pomaga nežno prigovarjanje, počasni gibi in njihova najljubša hrana. Predvsem pa potrepežljivost. Le-ta je pravi odgovor tudi, ko na svojo bližino privajamo novega deguja.

Ker so plen, morajo bolečino zelo dobro skrivati, zato moramo biti pazljivi in opaziti vsako najmanjšo spremembo. Najhitreje bomo to, da je degu zbolel, opazili tako, da jih redno tehtamo. Ko opazimo, da teža pada, je to najverjetneje znak, da degu potrebuje veterinarja. Seveda tudi, če teža raste, ni v redu in ga najverjetneje hranimo preveč ali preveč kalorično.
Na tehtnico bodo z veseljem skočili sami, v zameno za priboljšek.
Njihova običajna teža je odvisna od njihove velikosti in lahko variira vse od 200 gramov za manjše do 300 za zelo velike.



Sčasoma se naučijo prepoznati različne zvoke. Šumenje vrečke s hrano je zvok, ki se ga bodo najprej naučili. S hrano jih lahko naučimo tudi, da k nam pritečejo, če jih pokličemo po imenu, z veseljem pa bodo izvajali tudi manjše trike za priboljšek.
Najhitreje pa se naučijo neumnosti. Večja je neumnost, ki jo en degu izvaja, večja je možnost, da ga bodo drugi opazovali in jo ponovili. Vse od plezanja med omaro in zidom do skakanja s tal na stol in s stola na mizo, plezanja po hlačnicah,...
Res je tudi, da si zelo dobro zapomnijo, kdo z njimi ravna lepo, kdo pa grdo. Samo en slab spomin je potreben in določenemu človeku ne bodo zaupali nikoli več.



Drži, da so dnevne živali, drži pa tudi, da se zelo dobro prilagodijo bioritmu lastnika. Če ste en teden pokonci do dveh zjutraj, drugi teden pa bi radi zaspali ob desetih zvečer, to v prostoru, kjer je kletka z deguji, ne bo šlo, saj bodo razgrajali do dveh zjutraj.
Zelo glasni znajo biti in prav nič jih ne prepriča, da bi se umirili, prej obratno. Kakršnakoli reakcija bo vse še poslabšala. Ne vem, kako jim uspe, a prav vedno naredijo ravno obratno, kot bi mi želeli.
Idealno pa je, da se z njimi največ ukvarjamo zjutraj in proti večeru, ko so najbolj aktivni tudi v naravi.

Slika

To, da so izredno družabni, je že znano. Tudi to že vemo, da nikoli ne smemo imeti enega samega deguja. Včasih se svetuje, da imamo lahko enega deguja, vendar mu moramo posvečati veliko pozornosti.
Deguji so socialne živali in potrebujejo družbo svoje vrste. Te bližine jim ne more nadomestiti človek, prav tako pa ne kunec, podgana ali katerakoli druga vrsta. Degu mora imeti za družbo drugega deguja. Vse ostalo je narobe.

To je večini že znano. Ob tej informaciji pa lahko hitro naredimo napako in starejšemu deguju najdemo družbo in menimo, da bo zdaj zadovoljen in bo družbo takoj sprejel.
Pa je ne bo.
Če brez predhodnih priprav, ki so lahko zelo dolgotrajne, damo skupaj dva deguja, ki se ne poznata, bomo zelo verjetno doživeli pravi masaker. Veliko je možnosti, da bo eden pogrizel drugega do smrti.
Čeprav potrebujejo družbo, so tako samci kot samice zelo teritorialne živali; s pripravami pa moramo poskrbeti, da bosta deguja najprej sprejela eden drugega kot člana iste kolonije.
To dosežemo tako, da veliko kletko navpično razdelimo na dva dela na način, da deguja ne moreta eden do drugega. Prepreka mora biti obvezno dvojna, brez odprtin ob robovih, saj ob enojni degujevi krempeljčki, repek, karkoli, lahko hitro pristane pod zobki drugega. Najprej je lahko ograja cela, brez mreže, ko pa opazimo, da sta se deguja dovolj navadila, da ne norita več, ko začutita drugega deguja, postavimo mrežasto, da se lahko tudi vidita. Ko se tudi ob tem umirita, lahko pričnemo s kratkimi srečanji zunaj kletke na nevtralnem teritoriju, ki ga noben od degujev ne pozna. Vedno imamo poleg debele rokavice za zaščito, brisačo, ki jo lahko vržemo čez deguja v primeru agresivnosti in veliko mero pozornosti.
Predstavitve naj bodo na začetku kratke, kasneje pa lahko čas podaljšujemo.

Na koncu je vedno odvisno od degujev samih, kako se bodo obnašali, saj niti eden ni enak drugemu. Predstavitve so ponavadi dolgotrajne in zelo stresne. Ob eni sami napaki smo spet na začetku.

Nemogoče je napisati točen postopek, saj pravil ni. Najbolj prav je tako, da sledimo svojemu občutku, ki ga dobimo ob zelo natančnem opazovanuju situacije.
Tu je nujno, da poznamo zvoke in telesno govorico degujev. Ravno zato je tveganje, ko se začetnik loti predstavljanja novih degujev, veliko.

Čeprav je godrnjanje in brundanje srčkano, v degujskem jeziku pomeni "stran takoj zdaj, ker sem pripravljen napasti in napadel tudi bom".
Zato je nujno, da vemo vsaj nekaj o degujih, preden se lotimo tega podviga, saj le tako lahko dovolj hitro preprečimo spopade.
Pomemno je tudi, da vemo, kdaj deguji vzpostavljajo hierarhijo, saj tu posredovanje lahko povzroči kasnejše spopade, kdaj pa so pripravljeni na spopad.

Deguji veliko raje sprejmejo mladičke, saj imajo do njih zelo zaščitniški odnos. Predvsem pri samčkih pa se lahko zgodi, da bo masaker kdaj kasneje. Zelo verjetno takrat, ko bo mladiček prišel v puberteto in poizkusil prevzeti alfa položaj. Seveda tudi tu ni pravil. Lahko se enako zgodi s samičkami, lahko pa se niti s samčki ne.

Nikoli in nikdar nimamo dveh ali več samčkov ob samički. Samčki se bodo stepli, če samičko samo zavohajo. Lahko pa imamo enega kastriranega samčka in več samičk.
Nikoli nimamo para. Vedno se najdejo nezaželjeni deguji, ki so se jih lastniki naveličali. S tem, da imamo par in oddajamo ali prodajamo mladičke, onemogočamo, da najdejo nov dom nezaželeni odrasli deguji.

Dvojna mreža z obilo zabave ob njej
Slika


Če še vedno menite, da lahko degujem ponudite dober dom, je potrebna pazljivost. Najbolje je, da vzamemo deguje, ki jih kdo noče več in jih oddaja zastonj. Ob nakupu v trgovinah z malimi živalmi pokažemo, da podpiramo nemogoče razmere, v katerih imajo živali.
Ob brskanju po spletnih oglasnikih pa naletimo na še eno posebno vrsto ljudi, ki sami sebe imenujejo ljubitelji. Le-ti prodajajo različne glodalce in ostale manjše živali po nizki ceni. To so tisti, ki vzamejo prav vse manjše živali, ki jih ljudje podarjajo, potem pa jih nenadzorovano parijo med sabo in prodajajo, o njihovih potrebah pa vedo bolj malo. Seveda je neprestano kotenje stresno in nezdravo.
V tem primeru bomo dobili živali s slabimi geni, parjene med sorodniki, z veliko možnostjo prenašanja dednih bolezni na naslednji rod. Glede na to, da so deguji že brez tega podvrženi okvaram zob in kataraktam, imamo tako veliko možnost, da bo tudi naš degu veliko občutljivejši na slabo prehrano. Zraven pa še podpiramo idejo služenja na račun zdravja in dobrobiti živali.

Zato zanje nikoli ne plačamo. Če ne želimo podpirati napačnih praks, vzamemo tiste, ki jih podarjajo. Tveganje za slabe gene je tudi tu, a s svojim denarjem vsaj nismo podprli napačnega ravnanja ali spodbudili nenadzorovanega parjenja.

V zavetiščih pri nas jih na srečo zaenkrat ni veliko, vedno pa se lahko odpeljemo do bližnje Avstrije, kjer pa v zavetiščih so, nekaj tudi zelo blizu meje, zanje pa je dobro poskrbljeno. Tako naredimo prostor za nove deguje, mi pa vemo, da s svojim ravnanjem nismo naredili škode vsem ostalim.

To je sicer že osebno mnenje, vendar pa je potrebno poudariti: tudi domača legla niso vedno to, kar mislimo, da so.


Navajanje mladega deguja na skrbnikov vonj
Slika



Večinoma drži, da deguji lastnikov ne grizejo. Zelo redki so primeri, ko degu ugrizne lastnika.
Možno je, da bo ugriznil mladiček, ki je bil prezgodaj vzet iz legla, tako ga mama ni imela možnosti naučiti, kje je meja med nežnim grickanjem in zaresnim ugrizom. Lahko, da bo ugriznil zelo prestrašen degu, ki meni, da je v življenjski nevarnosti. Drugače pa ne. Ko nas bodo sprejeli, nam bodo verjetno nežno grizli roke in nohte, morda ušesa. To pa je le izraz, da so nas sprejeli in nas želijo pocrkljati. Včasih so ob tem pregrobi, kar zelo učinkovito rešimo z oponašanjem zvoka, ki si ga namenijo tudi med sabo, ko crkljanje in umivanje postane pregrobo.


Za konec pa tole: z deguji nam nikoli ne bo dolgčas. Vedno znajo poskrbeti za zabavo in nam v polni meri vračajo vse, kar naredimo zanje. Znajo biti prave male nadloge, kljub temu pa nam s svojo energijo, radoživostjo in vragolijami vedno polepšajo dan.
Tako, kot vse živali, imajo tudi te vsaka svoj značaj.
Če za eno velja, da je neustrašna, je druga lahko pravo nasprotje. Če za eno velja, da se rada crklja, za veliko večino ostalih velja, da raje vidijo, da jih ne mečkamo preveč, na crkljanje pa gredo raje k pripadniku svoje vrste. In to je potrebno spoštovati.


Veliko je še stvari, ki bi jih bilo potrebno omeniti. To je samo grob oris. Če kogarkoli zanima še kaj, lahko vpraša in mu z veseljem odgovorim.

Če kdo želi tole pisanje posredovati naprej, se odpovedujem vsem avtorskim pravicam :)


Nekoč sta bila dva para, danes pa srečno živijo v skupini štirih in tule zadovoljno dremuckajo. Vredno vsega truda.
Slika

nevidna bolha
nevidna bolha

Prispevkov: 6

Pridružen: Če sep 04, 2014 12:17 pm

Odgovor Po sep 15, 2014 12:42 pm

Re: Deguji

Upam, da ni zelo narobe, ker kar sama sebi odgovarjam.

Opozorili so me, da sem pozabila povedati dve pomembni stvari, torej dodajam še to.

Prva je degujev repek. Jasno je, da se nobene živali ne dviguje za rep, vsaj upam.
Pri degujih pa je potrebna še večja pozornost, saj njihov obrambni mehanizem vsebuje tudi odpadanje repka. Samo en malo bolj grob poteg je potreben, pa se koža na degujevem repu sname, ostane pa samo kost, ki se sčasoma posuši. Večinoma rana ni huda in se zaceli sama od sebe, kljub temu pa je potrebna pazljivost, saj nov ne zraste več.
Kljub pazljivosti, tudi dvema mojima puncama manjka repek. Eni samo čisto majčken delček, kar se niti ne opazi, snela pa ji ga je sestrica med igro. Drugi pa manjka precejšen del, ki ga je izgubila na neznan način.
Degu se hitro navadi tudi življenja s krajšim repkom, vseeno pa je potrebna velika pazljivost. V primeru, da degu ostane brez repka, pa tudi opazovanje rane, da lahko ukrepamo dovolj zgodaj. Kletka mora biti takrat še posebej pazljivo očiščena, peščena kopel pa začasno odstranjena.


Drugo opozorilo pa je bilo, da sem pozabila napisati, da so to čilske veverice. No, nisem. Ker niso.

Z vevericami bi lahko povezali samo njihovo obnašanje, v resnici pa deguji niso veverice, zato ne moremo povezovati potreb veveric s potrebami degujev. Predvsem pri kletki se lahko hitro naredi napaka. Morda (morda - tega res ne vem) je ozka in visoka kletka primerna za veverico, za deguja pa ni.
Njihovi najbližji sorodniki so činčile in budre.
Uporabniški avatar

udomačen tiger
udomačen tiger

Prispevkov: 10950

Pridružen: Ne avg 15, 2010 1:11 pm

Odgovor Po sep 15, 2014 1:35 pm

Re: Deguji

aya0aya je napisal/-a:Upam, da ni zelo narobe, ker kar sama sebi odgovarjam.



Nič ni narobe. :)

aya0aya je napisal/-a:Drugo opozorilo pa je bilo, da sem pozabila napisati, da so to čilske veverice. No, nisem. Ker niso.

Z vevericami bi lahko povezali samo njihovo obnašanje, v resnici pa deguji niso veverice, zato ne moremo povezovati potreb veveric s potrebami degujev. Predvsem pri kletki se lahko hitro naredi napaka. Morda (morda - tega res ne vem) je ozka in visoka kletka primerna za veverico, za deguja pa ni.
Njihovi najbližji sorodniki so činčile in budre.


Hvala za tole, ker sem ravno hotla vprašat, kaj za ene živalice pa sploh so deguji. :)

aya0aya je napisal/-a:
Če še vedno menite, da lahko degujem ponudite dober dom, je potrebna pazljivost. Najbolje je, da vzamemo deguje, ki jih kdo noče več in jih oddaja zastonj. Ob nakupu v trgovinah z malimi živalmi pokažemo, da podpiramo nemogoče razmere, v katerih imajo živali....
...V zavetiščih pri nas jih na srečo zaenkrat ni veliko, vedno pa se lahko odpeljemo do bližnje Avstrije, kjer pa v zavetiščih so, nekaj tudi zelo blizu meje, zanje pa je dobro poskrbljeno. Tako naredimo prostor za nove deguje, mi pa vemo, da s svojim ravnanjem nismo naredili škode vsem ostalim.


In še bolj hvala za tole. :) :good:
"Some say I dream too big, I say they think too small." (Esther the Wonder Pig)

nevidna bolha
nevidna bolha

Prispevkov: 6

Pridružen: Če sep 04, 2014 12:17 pm

Odgovor To sep 16, 2014 8:39 am

Re: Deguji

Zdaj lahko znižam uraden ton ;)

Ja, bolj sem izhajala iz tega, kako je zanje treba skrbeti, zato bolj malo o njih na splošno.
Njihov dom je v Čilu, v Andih, v zelo neprijazni pokrajini z malo hrane, zato tudi niso prilagojeni na presnovo sladkorja in kalorične hrane, saj imajo na voljo večinoma rastlinsko hrano z veliko vlakninami. Je pa zanimivo, da v naravi živijo precej dlje, kot v ujetništvu. V ujetništvu do deset, v naravi pa do petnajst let, kolikor mi je znano. Najbrž ravno zato, ker jih hranimo napačno. Je pa težko vedno narediti, kot je prav, saj so mojstri žicanja.

Živijo v kolonijah, njihovi rovi so lahko dolgi kilometre, veliko pa tudi pretečejo v iskanju hrane.
Za mladičke pa skrbijo vsi. Tako samček, kot tudi ostale samičke, čeprav niso njihovi.
Mladički pridejo na svet z odprtimi očkami, pripravljeni na svet, saj brejost traja kar tri mesece. Paritveno obdobje je v času zime, takrat so lahko tudi samci v ujetništvu bolj agresivni eden do drugega, čeprav v bližini ni samic.
Spolno zreli naj bi bili po šestih mesecih, po mojih izkušnjah pa so zares odrasli šele po enem letu. V tem času se veliko igrajo med sabo in na ta način določajo, kdo bo prevzel kateri položaj v koloniji.
Mladički smejo stran od mame šele po petih tednih. Predlagani so sicer štirje tedni, a je premalo.

Vseeno pa se jih da prepričati, da je tudi zdrava hrana dobra. Tisti, ki jih imajo, ponavadi pravijo, da nočejo jesti svežega zelenja, pa ni tako. Tule se moje punce kregajo za zelenje. Tisto rdeče ni nič nevarnega, so samo ostanki cvetov vrtnic.
Mahanje z repom pomeni: "stran, to je moje." Ponavadi se samo oglasijo z opozorilom, tule pa je to, da misli zelo resno, podkrepila z mahanjem z repom. Na koncu je alfa samička, ki je tudi največja, uspela, da lahko prva poje tisto, kar ji je najbolj všeč.
Na videu jedo mešanico vsega užitnega, kar se je dalo najti zgodaj spomladi.
Za pozimi imam pa mešanico, ki jo nabiram skozi vse leto in posušim.

Pepi in lakota:
https://www.youtube.com/watch?v=xwXErDzTHDc

Takole izgleda opozorilo na možno nevarnost. Za resno nevarnost je opozorilo malo drugačno. Ne vem, mogoče ima eden od degujev nalogo, da je stražar, saj je tale na videu pravi mini alarm. Prva se oglasi ob nevarnosti, z nekaj drugačnim zvokom pa naznani, da je v bližini hrana, ali pa da so vrata kletke odprta in je čas za sprehod. Celo to, da so se odprla vhodna vrata naznani (pa je odpiranje vhodnih vrat človekovemu ušesu neslišno).

Mini alarm Miša:
https://www.youtube.com/watch?v=p-naWMSQiJo

Takole pa izgleda, če se odločijo razgrajati. Vse možno jim pade na pamet, ponavadi takrat, ko je najmanj treba. Pa vedno je glasno.
Ena igračka je že uničena, druga bo kmalu.

Šefi v vseh pomenih besede. Šefica je samo eni degujki, svoji sestrici, ker nobena od njiju noče sprejeti druge skupine štirih - tudi to se lahko zgodi - in je potrebna še ena velika kletka.
Šefi in muziciranje:
https://www.youtube.com/watch?v=3sDKe5EzhxI

Pa še nekaj bolj nežno igranje nekaj bolj nežne degujke.

Bambi in njena sangvinična osebnost. Karkoli počne, zraven vedno poskrbi, da je srčkana:
https://www.youtube.com/watch?v=m6PuA90pdVk

Tako malo, za dokaz, da so res malo zmešani, imajo različne značaje in da z njimi res ni nikoli dolgčas :)
Uporabniški avatar

udomačen tiger
udomačen tiger

Prispevkov: 10950

Pridružen: Ne avg 15, 2010 1:11 pm

Odgovor To sep 16, 2014 9:04 am

Re: Deguji

aya0aya je napisal/-a: Je pa zanimivo, da v naravi živijo precej dlje, kot v ujetništvu. V ujetništvu do deset, v naravi pa do petnajst let, kolikor mi je znano. Najbrž ravno zato, ker jih hranimo napačno.


Nobeno ujetništvo ne more prostoživeči živali zagotoviti vsega, kar ji zagotavlja naravno okolje. Imamo en kup že davno udomačenih živalskih vrst, ki nas potrebujejo in za katere smo kot ljudje odgovorni, pa še za te ne poskrbimo niti približno. Ampak nam to ni dovolj. Zraven moramo še prostoživeče živali iz njihovega naravnega okolja jemati in jih v kletke tlačiti. :(
"Some say I dream too big, I say they think too small." (Esther the Wonder Pig)

Vrni se na Ostale živali

Kdo je prisoten

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron
Powered by phpBB® Forum Software © phpBB Group
Designed by ST Software.