Odgovor Sr sep 08, 2010 4:23 pm

Beli dihur (Mustela putorius furo)

Vsega po malem o vsem – kratka “navodila za uporabo”

Slika
Slika

Beli dihurji so, svoji ljubkosti navkljub, relativno zahtevne domače živali. Imajo svoje posebnosti in zahteve, zato mora vsak bodoči lastnik pred nakupom temeljito pretehtati odločitev ali dihur ustreza njegovemu načinu življenja in ali mu bo tudi čez nekaj let še vedno lahko nudil vse, kar potrebuje. Povprečna življenjska doba belih dihurjev je namreč 7-8 let, znani pa so tudi primeri, ko so živeli 12 let in več. Dihurji so družabne živali in z njimi se je potrebno veliko ukvarjati. Potrebujejo vsaj 3-4 ure tekanja in igranja izven kletke dnevno.

ZGODOVINA IN IZVOR:
Beli dihur ali vretica (Mustela putorius furo) izhaja iz družine kun, kamor uvrščamo še evropskega dihurja (Mustela putorius), stepskega dihurja (Mustela eversmani), podlasice, kuno belico, kuno zlatico, nerca, jazbeca, vidro... Kot najverjetnejšega prednika znanstveniki omenjajo evropskega dihurja (Mustela putorius). Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike, ki so predvsem posledica domestifikacije. Da gre za domačo žival, kaže tudi pogostost albinizma pri teh živalih. Znano je namreč, da albini v naravi zaradi svoje barve ne preživijo prav dolgo, kar kaže na vmešavanje človeka v razvoj, oziroma selekcijo.

Ne moremo z gotovostjo trditi, kdo in kdaj je bele dihurje udomačil, obstaja več teorij - vse pa pesti pomanjkanje dokazov. Nekateri viri pravijo, da so jih kot domače živali imeli že stari Egipčani, čeprav je, glede na geografsko lego, verjetneje, da je govora o mungih, ki so razširjeni na tem področju. Predvidevajo, da naj bi človek dihurja udomačil pred približno 2500 leti. Prvi pisni viri, ki zagotovo govorijo o belem dihurju, so gledališke igre, delo grškega filozofa Aristofana, in datirajo okrog leta 450 pr. n. š..

Udomačili so jih za lov na male glodavce in kunce, bili so tudi "posebni gostje" na ladjah, kjer so bili odgovorni za zatiranje podgan in miši. V 20. stoletju so jih pričeli gojiti zaradi krzna, kar so v Severni Ameriki k sreči že prepovedali. Bele dihurje uporabljajo tudi kot znanstveni model pri raziskavah nekaterih bolezni (predvsem pri raziskavah povezanih z virusom influence in SARSa).

IZGLED IN ZNAČILNOSTI:
Bele dihurje uvrščamo med zveri in nikakor ne med glodavce, kakor bi lahko morda kdo na prvi pogled sodil. Dihurjevo telo je dolgo in valjasto, noge so kratke, glava je podolgovata in stožčasta, gobec prišiljen. Imajo majhna zaobljena ušesa. Značilna je grbasta drža. Med samci in samicami je velika razlika v velikosti (spolni dimorfizem). Samci so v večini primerov veliko večji in težji. Teža odraslih samic se giblje nekje med 500 in 1200 g, samci pa lahko tudi presežejo 2 kilograma.

Dihurji so zvedave, izredno gibčne, hitre in okretne živali. Precej slabo vidijo, vendar dobro razločijo gibanje in nekatere barve. Izredno dobro pa sta razvita njihov sluh in predvsem voh.
Kožuh dihurjev sestoji iz goste, mehke podlanke in daljše krovne dlake. Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogostejša barvna kombinacija je zelo podobna izgledu divjega evropskega dihurja. Podlanka je svetlo rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilni so obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela (albino), srebrno siva, bež, ...

PREHRANA:
Dihurji so striktni mesojedi in hranil rastlinskega izvora ne prebavljajo dobro, oz. jih sploh ne. Njihov prebavni trakt (anatomske in fiziološke posebnosti) je prilagojen prebavi in izkoriščanju hranil živalskega izvora, kot si lahko predstavljate, gre večinoma za beljakovine in maščobe. Ogljikovih hidratov je v taki hrani malo. Zato se je potrebno tudi pri izbiri komercialne hrane ravnati po teh specifikah in izbirati hrano z visoko vsebnostjo beljakovin in maščob in nizko vrednostjo ogljikovih hidratov.

Prehrana dihurjev mora vsebovati veliko proteinov živalskega izvora (nad 34 %), veliko maščob (nad 22 %) in malo vlaknin. Hranimo jih lahko s posebno briketirano hrano za dihurje, z visoko kvalitetno briketirano mačjo hrano, kvalitetno konzervirano mačjo hrano (le kot del prehrane), lahko jim kuhamo (mesna hrana), ali jih hranimo s surovo hrano (mesna hrana).

Pasja hrana za dihurje ni primerna (ne briketirana, ne konzervirana), saj vsebuje premalo maščob in beljakovin ter ne vsebuje nujno potrebne aminokisline taurin.

Voda za pitje mora biti na voljo ves čas.

Zaradi kratkega prebavnega trakta proces prebave pri dihurjih poteka hitro (4 do 6 ur). Če dihurje hranimo s hitro pokvarljivo hrano (surovo meso) je to potrebno upoštevati in urnik hranjenja temu ustrezno prilagoditi. Če hranimo z briketirano hrano, naj bo ta na voljo ves čas, le upoštevajmo, da mora biti hrana sveža - stare, razmočene ali umazane brikete pri ponovnem polnjenju zavržemo.
Izogibati se je potrebno soli, sladkorju in seveda začimbam ter sadju (ki nja bo sicer na jedilniku le občasno in v manjših količinah), ki vsebuje veliko sladkorja (rozine, banane ...).

NAMESTITEV IN OPREMA:
Kletka za enega dihurja naj bo velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, seveda s predpostavko, da dihurček preživi dovolj časa tudi zunaj kletke. Kletka je lahko manjša le, če jo žival uporablja izključno za spanje. Najbolje pa je, če jim lahko namesto kletke namenimo za bivanje in igranje kar sobo.

Prostori, kjer so dihurji prosto spuščeni, morajo biti v ta namen posebej prirejeni in zaščiteni, oz. moramo imeti živali ves čas pod nadzorom. Dihurji so namreč izredno zvedavi in slej ko prej jih bodo zamikale stvari, ki jih ne bi smele in hitro lahko se znajdejo v zelo nevarnih okoliščinah. Okretnost in inteligenca pa sta jim pri tem le v pomoč.

Dihurji so lahko nastanjeni tudi v zunanjih kletkah, ki pa morajo biti primerno zaščitene pred vremenskimi vplivi (dež, sneg, veter, vročina) in drugimi živalmi. Predvsem proti vetru naj bo kletka zaščitena tudi od strani. Dihurji veliko bolje kot vročino prenašajo mraz. Ker se ne potijo, je termoregulacija v vročini zelo otežena, zato je potrebno poskrbeti, da je kletka postavljena na kraju, ki ima dovolj sence.

Kletka naj bo primerno opremljena. Poleg "postelje" - dihur bo najbolj zadovoljen s kakšnim starim oblačilom, v katerega se bo lahko zavil - naj bo v njej še posoda s higienskim posipom, posoda z vodo (lahko uporabljate napajalnik) in posoda s hrano. V prostornejši kletki lahko obesimo tudi viseče mreže, v katerih bo živalca z veseljem poležavala, ali tunelček za popestritev ur, ko nas ni doma.

Poleg kletke, dihurček potrebuje tudi igrače, ki ga bodo zaposlile. Najbolj zabavne se jim zdijo različne cevi, škatle, posode za kopanje, vrečke (ko se igrajo z vrečkami, naj bodo živali vedno pod nadzorom - saj lahko pride do zadušitve!), plišaste igrače, ... Pazimo le, da igrače niso narejene iz lateksa ali penaste gume, saj tak material ne kljubuje prav dolgo njihovim ostrim zobem, prežvečen in pogoltnjen košček plastike ali gume pa je hitro lahko usoden.

Kletko - zunanjo ali notranjo - je potrebno redno čistiti (menjava posipa, menjava "posteljnine"). Nečistoča v kletki bo sicer v nasprotnem primeru kaj kmalu pristala na dihurjevem kožuhu, bivanje s smrdečo in umazano živalco pa ne zanjo, ne za nas, ni ne prijetno ne zdravo.

NEGA:
Kot vsaka vrsta živali imajo tudi beli dihurji svoj specifičen vonj. Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Živali, hranjene z nekakovostno hrano, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro).

Pregovorni dihurski “izpuh” pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Navadno se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v obdobju gonitve, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri božanju). Količina neprijetnega vonja je podobna človeškim “izpušnim plinom”.
Odstranjevanje smradnih žlez, razen iz zdravstvenih razlogov, v Sloveniji ni dovoljeno.

Nega dihurjev ni zahtevna. Njihovega kožuha, razen v obdobju menjave dlake (spomladi in jeseni), ni potrebno negovati. Takrat je priporočljivo, da dihurje enkrat dnevno počešemo, da odstranimo odmrlo podlanko. Dihurjev ne smemo pogosto kopati. Nekajkrat letno (2-4-krat), oz. po potrebi, povsem zadošča. Prepogosto umivanje namreč spere s kože maščobo, preagresivni šamponi pa jo sušijo in ima tako ravno obraten učinek od želenega.

Predolgi, nenegovani kremplji so lahko za dihurje nevarni in boleči. Dolgi kremplji otežujejo hojo in lahko povzročijo trajne deformacije stopal. Ker njihove konice postanejo krhke, se razcepljen del zlahka kam zatakne in poškoduje cel krempelj ali celo prst, zato je redno krajšanje nujno.
Potrebno je tudi redno čiščenje ušes, ki pa je za večino dihurjev nadležno opravilo. Če se živalca praska, drgne po ušesih, stresa z glavo, ali če pri čisčenju opazimo večje količine drobljive temne vsebine, je to precej zanesljiv znak, da je okužena z ušesnimi garjami oz. pršicami. Potreben je obisk pri veterinarju.

ZDRAVJE:
Povprečna življenjska doba dihurjev je okrog 8 let, znani pa so tudi primeri dihurjev, ki so doživeli 10 let in več. Najpogostejši vzroki smrti so rakavi tumorji in težave z endokrinimi žlezami. Ker bolezenske znake dihurčki precej dobro skrivajo, priporočamo, da svojo živalco odpeljete do veterinarja takoj, ko ugotovite, da je z njo nekaj narobe. Bolezen je ponavadi takrat že v napredovanem stadiju.

Ker vsi veterinarji niso seznanjeni s specifičnimi zdravstvenimi težavami dihurjev, je priporočljivo, da primernega veterinarja najdemo, preden ga zares potrebujemo. Priporočamo ekipo Ambulante za ptice, male sesalce in plazilce z Veterinarske fakultete, saj ima z dihurji največ izkušenj in se o njihovih zdravstvenih specifikah in terapijah redno izobražuje.

Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna! Samičke dihurjev imajo namreč podaljšano gonitev, ki lahko traja več mesecev - dokler ne pride do paritve. Zaradi povečanega izločanja spolnih hormonov v primeru podaljšane gonitve v veliko primerih pride do hudih zdravstvenih težav.
Kastracija samcev iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se pa jo priporoča, saj v obdobju gonitve postanejo precej agresivni in začnejo označevati svoj teritorij (markirajo). S kastracijo se tudi močno ublaži vonj, ki ga žival oddaja. Pri gonečih samcih je ta vonj izredno močan - celo tako zelo, da se ga navzame celo stanovanje, prostori, kjer žival spi in celo naše obleke.

Priporočljivo je cepljenje proti pasji kugi, saj okužba pomeni skoraj 100 % smrtnost. V Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi, cepimo s cepivom za pse, vendar s polovično dozo.

Če želimo z dihurjem prečkati mejo, so cepljenje proti steklini, mikročip in potni list za hišne živali, obvezni. Pred vsakim cepljenjem, oz. dva- do trikrat letno, je priporočljivo, da živali dobijo sredstvo proti notranjim parazitom. Ta sredstva so v obliki tablet ali past. Poleg notranjih parazitov se dihurji lahko okužijo tudi z zunanjimi - bolhami, garjami, ušesnimi garjami,... Poleg neprijetnosti lahko ti zajedalci povzročijo tudi hude zdravstvene težave (anemija, prenos kužnih bolezni, vnetje ušes...), zato jih je potrebno odpraviti.

Dihurji so dovzetni za okužbo z virusom gripe. Ker okužba lahko poteka v obe smeri, je v času bolezni priporočljivo pazljivejše rokovanje z živalmi.

TRENING, SOCIALIZACIJA, DRUGE ŽIVALI IN OTROCI:
Dihurji za opravljanje potrebe uporabljajo posodo s higienskim posipom. Kot posip lahko uporabljate pesek za mačke, lesene pelete, časopisni papir,... Navajanje na uporabo stranišča, je podobno navajanju mladih mačk, vendar pa zahteva nekoliko več potrpežljivosti. Končna uspešnost uporabe skoraj nikoli ni 100%. Ker dihurji zaradi sposebne prebave pogosto izločajo, se morate zavedati, da bo potrebno redno čiščenje in pospravljanje iztrebkov. Če imate s tem težavo, si dihurja ne omislite.
Poleg posode s posipom, ki bo nameščena v kletki, boste potrebovali še dodatne posode za prostore kjer bo dihur prosto spuščen. Pravilo je - en prostor, eno stranišče.

Večina, predvsem mladih dihurjev, grize in ščipa. Komunikacija in igra med vrstniki je lahko zelo groba in če dihurčka ne naučimo, da mi nismo njegov vrstnik, bo tako komuniciral tudi z nami.
Vzgoja dihurja ni dosti drugačna od vzgoje mačjega ali pasjega mladiča. Pomembno je, da v začetku določimo pravila in se jih striktno držimo. Kasneje kot se spopademo s težavo, težje je odpravljati neželene oblike vedenja. Z ukvarjanjem in potrjevanjem zaželjenega vedenja jih bomo najlaže naučili kaj lahko in kaj ne. Dihurjev nikoli ne tepemo ali kakorkoli drugače fizično kaznujemo, saj jih zaradi majhnosti lahko poškodujemo, pa tudi procesu navezovanja na lastnika bo tak pristop veliko bolj škodil kot koristil.

Dihurjev kot ljubljenčkov ne priporočamo družinam z majhnimi otroki. Igra med dihurji je precej groba – z veliko grizenja – vendar po zaslugi trše kože ne pušča posledic. Tovrstna igra z majhnim otrokom pa je lahko za slednjega boleča in neprijetna.

Beli dihurji se lahko dobro razumejo z drugimi domačimi živalmi, kot so psi in mačke, pri čemer pa je veliko odvisno od pasme in značaja psa ali mačke (npr. lovski psi, kot so terierji, bodo dihurje verjetno videli kot plen). Še posebej pri prvem srečanju je potreben nadzor nad obema živalma in veliko previdnosti. Če ena od živali postane agresivna, srečanje prekinemo. Živali nikoli – tudi kasneje – ne puščamo skupaj brez nadzora. Ptice, kunci, mali glodavci in plazilci niso primerna družba za dihurja, saj se bo tako druženje za drugo žival najverjetneje končalo tragično.

Najprimernejša družba za dihurja pa je... dihur. Na ta način se zaposlijo tudi ko nas ni doma ali nimamo časa zanje (kar pa ne pomeni, da se z njimi ni potrebno ukvarjati). S številom živali pa se seveda povišujejo tudi stroški oskrbe. Tekoči stroški pri večih živalih niso bistveno višji, že ob nakupu pa se moramo zavedati, da se s starostjo povečuje verjetnost zdravstvenih težav (lahko tudi prej) in s tem povezani stroški veterinarske oskrbe.

© maja01, Zverinice - Društvo ljubiteljev dihurjev