plašen zajček
Prispevkov: 155
Pridružen: To avg 21, 2012 10:36 am
Sr dec 12, 2012 8:12 pm
Demonstracije 2012
Glede na to, kako resno je dogajanje bilo (in bo) mislim da si zasluži svojo temo. V razmislek - vsem nam - pa ena objava s FB ki sem jo dobila danes:
Vse prijatelje iz srca prosim, da posredujete na svojih profilih ter na vse znane naslove elektronske pošte, pismo mojega strtega brata, ki mu je ta policijska država, ugrabila sina Luko. Pismo je spisano iz srca, dejstva v njem temeljilo na izpovedih številnih prič, s katerimi sva se v preteklih dneh pogovarjala. Prosim ne pustite Dušana samega v trpljenju njegove družine, za katerega niso sami, prav nič krivi. Na teh neutemeljeno priprtih otrocih, dokončne pade ali ponovno vstane pravna država, pri čemer je cena za to, v vsakem primeru previsoka.
PISMO OČETA DOMNEVNEGA "HULIGANA"
MOBILNI TELEFON
zazvoni in sprejmem klic. »Ja prosim, ... kako ... Sina so zaprli ... kako je mogoče ... kdo ... kdaj ... demonstracije ?«. Trenutek, ki ga ne privoščim nobenemu staršu. Tisoč vprašanj preleti skozi možgane in išče odgovore. Včerajšnja 3. Mariborska vstaja. Ležal sem doma bolan na antibiotikih, zato nisem šel. Pa bi moral, mi že dolgo ni vseeno, kaj se dogaja v našem mestu in v naši državi. Moj sin je s prijatelji šel pogledat. Pri prvi vstaji je doma gledal televizijo, drugo je prespal, pri tretji pa se mu je zdelo, da bi se tudi on moral udeležiti. In kaj vse pomisli starš v takem trenutku? Kaj se je dogajalo ? Je moj otrok res bil udeležen v nečem, kar bi bilo v nasprotju z vsem, kar sem ga učil v življenju?
VPRAŠANJE
ledbi v zraku. Pogledam ga globoko v oči: »Sin, rad te bom imel in pomagal, ne glede na to, kar se je dogajalo. Samo povej mi po pravici. Ali si počel, kar te obtožujejo? Če ugotovim, da si mi lagal, bo del mene umrl.« »Ata, 1000 krat ti prisežem, nisem metal kocke v policaje, nismo delali nič protizakonitega. Stali smo tam in opazovali, kaj se dogaja.« Še mi razlaga. Poskušam prodreti v njegovo dušo. In spoznam. VERJAMEM MU. Pa ga nisem vedno pri vsaki stvari branil. Ponavadi sem bil vedno na strani učiteljev in drugih »avtoritet«, morda še prevečkrat. Kasnejši pogovori z fanti, ki so bili zraven, moje zaupanje še utrdijo.
KOCKE
Razumem policaje, tudi oni so bili tam le v službi. In na njih je dejansko letelo marsikaj. Največjega obsojanja je vredno početje tistih, ki so iskoristili MIRNE, a glasne proteste za to, da so se spopadali s policijo. SAMO tistih v glavnem niso polovili. Taki so prišli na proteste organizirano, vedeli so kako bodo pobegnili. Imajo izkušnje s tem, kako pobegniti policji. S seboj so imeli rekvizite, s katerimi so delali narede. In rezervne dele obleke kot naprimer kape, da so jih v trenutku zamenjali, ko so bežali. In taki so tekli hitro, veliko prehitro za policaje. Ti so polovili take, ki so tam v glavnem pasli zijala. In ker niso nič takega naredili, se jim je zdelo, da tudi teči na potrebujejo stran. Policaji so potrebovali številko zajetih, ne razumem zakaj. Da pokažejo svojo učinkovitost ? Da pokažejo šefu Gorenjaku in javnosti, kako so uspešni ? Da prestrašijo ljudi, da ne hodijo več na proteste, ker naj vidijo, kaj se ti tam lahko zgodi? Da pomirijo novinarja Bobovnika, ki po televiziji zahteva »kri huliganov«? Da so všečni oblasti? Ali samo, ker so pač dobili tak ukaz?
TRG PRED PRVO GIMNAZIJO
Policija pritisne na protestnike in razgrajače. Sin s prijatelji teče proti centru mesta. Zatečejo se v gostilno Štajerc, ker vedo, da policija ne bo vstopila v gostilno. Večkrat plane noter nova skupina ljudi, policaji so jim za petami. Včasih gredo malo pred gostilno in preverijo, če se lahko že varno umaknejo. Strah jih je. Potem se jim zazdi, da bi se lahko umaknili. Prehod proti Mc Donaldsu je zablokiran. Od Trga Leona Štruklja se vije solzilec. Krenejo proti Glavnemu trgu, ker je prehod tja odprt. Tam stoji množica ljudi, ampak izgleda, da so se stvari že umirile. Policija stoji in ni videti neposrednih konfliktov. Polovica prehoda proti tržnici je prosta, nekateri ljudje hodija tam v eno ali drugo stran. Prijatelji krenejo proti tržnici, namenjeni so domov. Na poti pa prileti proti njim skupina ljudi, ki beži pred policaji. Stečejo z množico. Toliko so že pametni, da vedo da ne smejo čakat na mestu. Tudi prehod na drugi strani je zaprt s policijo. Vsak se poskuša rešiti kot ve in zna. Večina jih steče po raznih dvoriščih, ki imajo vhod s Koroške ceste. Tudi sin. Policaj ga opazi in pride za njim na dvorišče. Sin se skloni in govori:«Imaš me, predam se, nič nisem naredil.« Padejo udarci s pedrekom. Med udarci se umika proti izhodu iz dvorišča, poskuša steči. Tam naleti na nove policaje. Nič ne pomaga, da se ne upira in dere: »Predam se!«. Dobi novo porcijo udarcev s pendrekom. Seveda zdaj sodeluje par policajev, tako kot vedno pri »aretaciji«. Leži na tleh, zvezan. »Kaj mu te pišem?«, vpraša policaj. Eci, peci, pec ...., »Piši mu kocko«... eci peci pec, »Temu piši še upiranje aretaciji.« Gospodje policaji, kaj vi nimate otrok? Kaj se ne zavedate, kako lahko na tak neresen način uničite življenje mlademu človeku? Se morda zdi komu to smešno, frajersko? Mnogo vprašanj, nobenih odgovorov.
SPOMIN
Policaji imajo »dokaz«, da je moj sin storil očitano kaznivo dejanje. Policaj se ga »spomni«, po oblačilih si ga je zapomnil, da je prej metal kocke v njih. Najprej se je spomnil eden, potem se je spomin osvežil še parim in so se spomnili štirje, če imam prave informacije. In spomnijo se ga po oblačilih. Sin je imel oblečeno črno jakno. Brez vsakega napisa. Koliko ljudi je tam imelo oblečene črne jakne? 500? 1000? Prosim vse domnevne storilce kaznivega dejanja v črnih jaknah, da se javite na policijo. In policaji so si ga zapomnili v temi, z vizirjem na glavi, skriti za ščitom, v totalnem kaosu in neredu. Mimogrede, nekoč davno v vojski sem bil tudi sam član vojaške policije, specialne enote, ki je veliko vadila tudi vzdrževanje redu in miru na javnih prireditvah, reševanje talcev... In vem, koliko se vidi skozi vso to zaščitno opremo.
3 DNI
Je bil sin zaprt v raznih priporih. V tem času smo bili popolnoma brez vseh informacij, kaj se dogaja z njim. Pa čeprav so mi mnogi pravniki razlagali, kako imam vso pravico do ne vem katerih vse informacij. Je bil pač kaos. Policija in tožilstvo nista bila pripravljena na tako množico priprtih. Potem je prišel hvalabogu ven. Beli kot stena, tresoč, ponoči ne more spati, ker sanja, da je spet v priporu. »Raje se ubijem, kot da grem spet v pripor!«. Upam, da ne misli resno. Strah, ga je kaj bo s šolo. Je v 4. letniku, letos je matura. Oblastniki, otroci spadajo v šolo in ne v pripor! Pa ne da bi vam privoščil, da kdaj spoznate to na lastni koži. Njegov prvi stavek, ko je prišel iz pripora je bil:«Nikoli več v življenju ne grem na nobene demonstracije!«. In potem novi šok. Iz medijev izvem novico, da se ne vem kateri geniji odločijo, da je pritožba tožilstva utemeljena. Ponoven pripor. Ponovitvena nevarnost. Pa saj ste nori! Kakšna ponovitvena nevarnost! Ti otroci so zadnji, ki jih boste videli na naslednjih demonstracijah!
ZASTRAŠEVANJE
Kaj je namen vsega tega, kar vidimo zadnje dni, da izvaja oblast? Razni bojevniki, tajkuni, politiki, za kater vsi vemo, da so leta lagali, kradli in še kaj hujšega se svobodno sprehajajo in se nam smejijo. Nastradajo pa vedno mali ljudje, na katerih oblast kaže mišice. In zato so ljudje sedaj šli na ulice, tega imajo dovolj. In kako oblast reagira na to? Obtožbe o raznih zarotah, levih , desnih, pa plačancih, pa ne vem kaj še. Vse da nam odvrnejo pozornost od pravih problemov. Delajo ravno to in še bolj intenzivno, zaradi česar so šli ljudje na ulice. Potrebno je ljudem pokazat, da če greš na demonstracije in še kar vztrajaš, potem je to lahko nevarno. Lahko te zaprejo. Pa še kaj drugega. Ljudje, bojmo se jih! Pustimo se jim spet vozit okoli kot ovce, saj nas tako očitno imajo za take.
43 LET
Sem bil miren državljan. Odličen v šoli, priden v službi, redno sem plačeval davke in izpolnjeval vse svoje obveznosti. Sedaj imam tega dovolj. Bo kdaj kdo rekel tem otrokom oprosti, ker so jim pri 18 letih vzeli vero v našo družbo, v pravno državo? Ker so lahko na lastni koži okusili kako je, če se sistem spravi nate in nimaš nobenih možnosti. Tudi teh internetnih skupin ne razumem najbolj. Vedno bolj se mi zdi, da jim gre na koncu enako le za oblast in denar. Ti otroci so talci sistema, ker so se odzvali klicu omrežij na ulice. In ko jih sistem pozapre, jih v resnici sploh ne branijo. Huligani, naj dobijo, kar si zaslužijo. Pa ni važno, če si kdo zasluži ali ne. V vsaki vojni so nedolžne civilne žrtve. Cilj opravičuje sredstvo.
BANANA REPUBLIKA
Je še najboljši opis stanja duha v naši družbi. Kjer trenutno vsak skrbi v glavnem za svojo rit in za svojo službo ali preživetje. Prijatelj mi pravi, da če ne bi imel otrok, bi takoj vse pustil in šel na Novo Zelandijo. Ker tega kar počnemo več ne more gledati in ne vidi prihodnosti. Tudi jaz sem nekoč pred leti omenjal, da bi šel živet v Novo Zelandijo. Toda ali res moramo dvigniti roke od vsega in obupati? Ali res nismo sposobni vreči stran vsega napačnega, ker se nam je nakopičilo v zadnjih 10-15 letih in postaviti stvari na novo? Ko sem na prelomu tisočletja hodil okrog po svetu na alpinistične odprave, sem bil prav vesel in ponosen, da živim v Sloveniji? Se mi je zdelo, da smo posrečena kombinacija Balkana in Zahodne Evrope. Sedaj pa še diktatorske afriške države izgledajo bolj pošteno kot Slovenija. In ni problem le v posameznikih. Problem je v družbeni morali, v stanju duha, v tem kar je normalno in sprejemljivo in kaj ne. V normalni državi politik odstopi, ko se pojavi utemeljen dvom v njegovo delovanje. Pri nas pa še pravnomočne kazni niso dovolj.
MORDA PA LE
to kar se dogajala v sedanjem času prinese boljše čase. Morda pa le nekega dne nekdo reče tem, po krivici zaprtim otrokom, da jih državni aparat prosi, da oprostijo, ker je storil napako. Morda pa le nekdo prizna, da so ovadbe, ki nastajajo danes spisane brez vsake osnove in da jih bodo obtoževali le na osnovi trditev policistov, brez vsakega realnega dokaza. Morda pa le nekega dne pride na dan, kdo je bil v ozadju vseh teh dogodkov, ki smo jim priča te dni. Ker to ni le poskus določenih ljudi, da bi bili všečni politični eliti in samocenzura sodnikov, kot sem tudi slišal te dni. Ta stvar je preveč koordinirana, da bi to bile le posamezne odločitve posameznih ljudi.
Morda pa bom le nekega dne spet ponosen, da živim v Sloveniji in mi ne bo treba zato v Novo Zelandijo.
Morda pa bo moj sin nekega dne pozabil, kaj se mu je dogajalo in bo lahko brez srda razmišljal o teh dogodkih? Morda bo celo ugotovil, da mu ni bilo treba tiščati nosu tako dolgo po prizoriščih demonstracij in da je sam vseeno malo kriv?
Za začetek bom jaz priznal, da sem storil v življenju kakšno napako pri vzgoji sina, in da sem morda prispeval, da se mu je to zgodilo.
Dušan Rauter,
oče treh otrok, enega »huligana« in še dveh, ki sta na srečo premlada, da bi jih pretepali in zapirali, borec v teritorialni armadi od prvih dni osamosvojitvene vojne, vnuk babic, ki so se borile v partizanih in preživele koncentracijsko taborišče, in so se borile za boljšo družbo kot je ta, v kateri živimo danes, dobitnik občinskega priznanja za prvi mariborski vzpon na vrh osemtisočaka, in 11 let rezervni policist.
Vse prijatelje iz srca prosim, da posredujete na svojih profilih ter na vse znane naslove elektronske pošte, pismo mojega strtega brata, ki mu je ta policijska država, ugrabila sina Luko. Pismo je spisano iz srca, dejstva v njem temeljilo na izpovedih številnih prič, s katerimi sva se v preteklih dneh pogovarjala. Prosim ne pustite Dušana samega v trpljenju njegove družine, za katerega niso sami, prav nič krivi. Na teh neutemeljeno priprtih otrocih, dokončne pade ali ponovno vstane pravna država, pri čemer je cena za to, v vsakem primeru previsoka.
PISMO OČETA DOMNEVNEGA "HULIGANA"
MOBILNI TELEFON
zazvoni in sprejmem klic. »Ja prosim, ... kako ... Sina so zaprli ... kako je mogoče ... kdo ... kdaj ... demonstracije ?«. Trenutek, ki ga ne privoščim nobenemu staršu. Tisoč vprašanj preleti skozi možgane in išče odgovore. Včerajšnja 3. Mariborska vstaja. Ležal sem doma bolan na antibiotikih, zato nisem šel. Pa bi moral, mi že dolgo ni vseeno, kaj se dogaja v našem mestu in v naši državi. Moj sin je s prijatelji šel pogledat. Pri prvi vstaji je doma gledal televizijo, drugo je prespal, pri tretji pa se mu je zdelo, da bi se tudi on moral udeležiti. In kaj vse pomisli starš v takem trenutku? Kaj se je dogajalo ? Je moj otrok res bil udeležen v nečem, kar bi bilo v nasprotju z vsem, kar sem ga učil v življenju?
VPRAŠANJE
ledbi v zraku. Pogledam ga globoko v oči: »Sin, rad te bom imel in pomagal, ne glede na to, kar se je dogajalo. Samo povej mi po pravici. Ali si počel, kar te obtožujejo? Če ugotovim, da si mi lagal, bo del mene umrl.« »Ata, 1000 krat ti prisežem, nisem metal kocke v policaje, nismo delali nič protizakonitega. Stali smo tam in opazovali, kaj se dogaja.« Še mi razlaga. Poskušam prodreti v njegovo dušo. In spoznam. VERJAMEM MU. Pa ga nisem vedno pri vsaki stvari branil. Ponavadi sem bil vedno na strani učiteljev in drugih »avtoritet«, morda še prevečkrat. Kasnejši pogovori z fanti, ki so bili zraven, moje zaupanje še utrdijo.
KOCKE
Razumem policaje, tudi oni so bili tam le v službi. In na njih je dejansko letelo marsikaj. Največjega obsojanja je vredno početje tistih, ki so iskoristili MIRNE, a glasne proteste za to, da so se spopadali s policijo. SAMO tistih v glavnem niso polovili. Taki so prišli na proteste organizirano, vedeli so kako bodo pobegnili. Imajo izkušnje s tem, kako pobegniti policji. S seboj so imeli rekvizite, s katerimi so delali narede. In rezervne dele obleke kot naprimer kape, da so jih v trenutku zamenjali, ko so bežali. In taki so tekli hitro, veliko prehitro za policaje. Ti so polovili take, ki so tam v glavnem pasli zijala. In ker niso nič takega naredili, se jim je zdelo, da tudi teči na potrebujejo stran. Policaji so potrebovali številko zajetih, ne razumem zakaj. Da pokažejo svojo učinkovitost ? Da pokažejo šefu Gorenjaku in javnosti, kako so uspešni ? Da prestrašijo ljudi, da ne hodijo več na proteste, ker naj vidijo, kaj se ti tam lahko zgodi? Da pomirijo novinarja Bobovnika, ki po televiziji zahteva »kri huliganov«? Da so všečni oblasti? Ali samo, ker so pač dobili tak ukaz?
TRG PRED PRVO GIMNAZIJO
Policija pritisne na protestnike in razgrajače. Sin s prijatelji teče proti centru mesta. Zatečejo se v gostilno Štajerc, ker vedo, da policija ne bo vstopila v gostilno. Večkrat plane noter nova skupina ljudi, policaji so jim za petami. Včasih gredo malo pred gostilno in preverijo, če se lahko že varno umaknejo. Strah jih je. Potem se jim zazdi, da bi se lahko umaknili. Prehod proti Mc Donaldsu je zablokiran. Od Trga Leona Štruklja se vije solzilec. Krenejo proti Glavnemu trgu, ker je prehod tja odprt. Tam stoji množica ljudi, ampak izgleda, da so se stvari že umirile. Policija stoji in ni videti neposrednih konfliktov. Polovica prehoda proti tržnici je prosta, nekateri ljudje hodija tam v eno ali drugo stran. Prijatelji krenejo proti tržnici, namenjeni so domov. Na poti pa prileti proti njim skupina ljudi, ki beži pred policaji. Stečejo z množico. Toliko so že pametni, da vedo da ne smejo čakat na mestu. Tudi prehod na drugi strani je zaprt s policijo. Vsak se poskuša rešiti kot ve in zna. Večina jih steče po raznih dvoriščih, ki imajo vhod s Koroške ceste. Tudi sin. Policaj ga opazi in pride za njim na dvorišče. Sin se skloni in govori:«Imaš me, predam se, nič nisem naredil.« Padejo udarci s pedrekom. Med udarci se umika proti izhodu iz dvorišča, poskuša steči. Tam naleti na nove policaje. Nič ne pomaga, da se ne upira in dere: »Predam se!«. Dobi novo porcijo udarcev s pendrekom. Seveda zdaj sodeluje par policajev, tako kot vedno pri »aretaciji«. Leži na tleh, zvezan. »Kaj mu te pišem?«, vpraša policaj. Eci, peci, pec ...., »Piši mu kocko«... eci peci pec, »Temu piši še upiranje aretaciji.« Gospodje policaji, kaj vi nimate otrok? Kaj se ne zavedate, kako lahko na tak neresen način uničite življenje mlademu človeku? Se morda zdi komu to smešno, frajersko? Mnogo vprašanj, nobenih odgovorov.
SPOMIN
Policaji imajo »dokaz«, da je moj sin storil očitano kaznivo dejanje. Policaj se ga »spomni«, po oblačilih si ga je zapomnil, da je prej metal kocke v njih. Najprej se je spomnil eden, potem se je spomin osvežil še parim in so se spomnili štirje, če imam prave informacije. In spomnijo se ga po oblačilih. Sin je imel oblečeno črno jakno. Brez vsakega napisa. Koliko ljudi je tam imelo oblečene črne jakne? 500? 1000? Prosim vse domnevne storilce kaznivega dejanja v črnih jaknah, da se javite na policijo. In policaji so si ga zapomnili v temi, z vizirjem na glavi, skriti za ščitom, v totalnem kaosu in neredu. Mimogrede, nekoč davno v vojski sem bil tudi sam član vojaške policije, specialne enote, ki je veliko vadila tudi vzdrževanje redu in miru na javnih prireditvah, reševanje talcev... In vem, koliko se vidi skozi vso to zaščitno opremo.
3 DNI
Je bil sin zaprt v raznih priporih. V tem času smo bili popolnoma brez vseh informacij, kaj se dogaja z njim. Pa čeprav so mi mnogi pravniki razlagali, kako imam vso pravico do ne vem katerih vse informacij. Je bil pač kaos. Policija in tožilstvo nista bila pripravljena na tako množico priprtih. Potem je prišel hvalabogu ven. Beli kot stena, tresoč, ponoči ne more spati, ker sanja, da je spet v priporu. »Raje se ubijem, kot da grem spet v pripor!«. Upam, da ne misli resno. Strah, ga je kaj bo s šolo. Je v 4. letniku, letos je matura. Oblastniki, otroci spadajo v šolo in ne v pripor! Pa ne da bi vam privoščil, da kdaj spoznate to na lastni koži. Njegov prvi stavek, ko je prišel iz pripora je bil:«Nikoli več v življenju ne grem na nobene demonstracije!«. In potem novi šok. Iz medijev izvem novico, da se ne vem kateri geniji odločijo, da je pritožba tožilstva utemeljena. Ponoven pripor. Ponovitvena nevarnost. Pa saj ste nori! Kakšna ponovitvena nevarnost! Ti otroci so zadnji, ki jih boste videli na naslednjih demonstracijah!
ZASTRAŠEVANJE
Kaj je namen vsega tega, kar vidimo zadnje dni, da izvaja oblast? Razni bojevniki, tajkuni, politiki, za kater vsi vemo, da so leta lagali, kradli in še kaj hujšega se svobodno sprehajajo in se nam smejijo. Nastradajo pa vedno mali ljudje, na katerih oblast kaže mišice. In zato so ljudje sedaj šli na ulice, tega imajo dovolj. In kako oblast reagira na to? Obtožbe o raznih zarotah, levih , desnih, pa plačancih, pa ne vem kaj še. Vse da nam odvrnejo pozornost od pravih problemov. Delajo ravno to in še bolj intenzivno, zaradi česar so šli ljudje na ulice. Potrebno je ljudem pokazat, da če greš na demonstracije in še kar vztrajaš, potem je to lahko nevarno. Lahko te zaprejo. Pa še kaj drugega. Ljudje, bojmo se jih! Pustimo se jim spet vozit okoli kot ovce, saj nas tako očitno imajo za take.
43 LET
Sem bil miren državljan. Odličen v šoli, priden v službi, redno sem plačeval davke in izpolnjeval vse svoje obveznosti. Sedaj imam tega dovolj. Bo kdaj kdo rekel tem otrokom oprosti, ker so jim pri 18 letih vzeli vero v našo družbo, v pravno državo? Ker so lahko na lastni koži okusili kako je, če se sistem spravi nate in nimaš nobenih možnosti. Tudi teh internetnih skupin ne razumem najbolj. Vedno bolj se mi zdi, da jim gre na koncu enako le za oblast in denar. Ti otroci so talci sistema, ker so se odzvali klicu omrežij na ulice. In ko jih sistem pozapre, jih v resnici sploh ne branijo. Huligani, naj dobijo, kar si zaslužijo. Pa ni važno, če si kdo zasluži ali ne. V vsaki vojni so nedolžne civilne žrtve. Cilj opravičuje sredstvo.
BANANA REPUBLIKA
Je še najboljši opis stanja duha v naši družbi. Kjer trenutno vsak skrbi v glavnem za svojo rit in za svojo službo ali preživetje. Prijatelj mi pravi, da če ne bi imel otrok, bi takoj vse pustil in šel na Novo Zelandijo. Ker tega kar počnemo več ne more gledati in ne vidi prihodnosti. Tudi jaz sem nekoč pred leti omenjal, da bi šel živet v Novo Zelandijo. Toda ali res moramo dvigniti roke od vsega in obupati? Ali res nismo sposobni vreči stran vsega napačnega, ker se nam je nakopičilo v zadnjih 10-15 letih in postaviti stvari na novo? Ko sem na prelomu tisočletja hodil okrog po svetu na alpinistične odprave, sem bil prav vesel in ponosen, da živim v Sloveniji? Se mi je zdelo, da smo posrečena kombinacija Balkana in Zahodne Evrope. Sedaj pa še diktatorske afriške države izgledajo bolj pošteno kot Slovenija. In ni problem le v posameznikih. Problem je v družbeni morali, v stanju duha, v tem kar je normalno in sprejemljivo in kaj ne. V normalni državi politik odstopi, ko se pojavi utemeljen dvom v njegovo delovanje. Pri nas pa še pravnomočne kazni niso dovolj.
MORDA PA LE
to kar se dogajala v sedanjem času prinese boljše čase. Morda pa le nekega dne nekdo reče tem, po krivici zaprtim otrokom, da jih državni aparat prosi, da oprostijo, ker je storil napako. Morda pa le nekdo prizna, da so ovadbe, ki nastajajo danes spisane brez vsake osnove in da jih bodo obtoževali le na osnovi trditev policistov, brez vsakega realnega dokaza. Morda pa le nekega dne pride na dan, kdo je bil v ozadju vseh teh dogodkov, ki smo jim priča te dni. Ker to ni le poskus določenih ljudi, da bi bili všečni politični eliti in samocenzura sodnikov, kot sem tudi slišal te dni. Ta stvar je preveč koordinirana, da bi to bile le posamezne odločitve posameznih ljudi.
Morda pa bom le nekega dne spet ponosen, da živim v Sloveniji in mi ne bo treba zato v Novo Zelandijo.
Morda pa bo moj sin nekega dne pozabil, kaj se mu je dogajalo in bo lahko brez srda razmišljal o teh dogodkih? Morda bo celo ugotovil, da mu ni bilo treba tiščati nosu tako dolgo po prizoriščih demonstracij in da je sam vseeno malo kriv?
Za začetek bom jaz priznal, da sem storil v življenju kakšno napako pri vzgoji sina, in da sem morda prispeval, da se mu je to zgodilo.
Dušan Rauter,
oče treh otrok, enega »huligana« in še dveh, ki sta na srečo premlada, da bi jih pretepali in zapirali, borec v teritorialni armadi od prvih dni osamosvojitvene vojne, vnuk babic, ki so se borile v partizanih in preživele koncentracijsko taborišče, in so se borile za boljšo družbo kot je ta, v kateri živimo danes, dobitnik občinskega priznanja za prvi mariborski vzpon na vrh osemtisočaka, in 11 let rezervni policist.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
"Vse živali so enakopravne, vendar so nekatere enakopravnejše od drugih." George Orwell
"Vse živali so enakopravne, vendar so nekatere enakopravnejše od drugih." George Orwell
Je pa to seveda samo moja izkušnja.
Če pogledaš koliko ljudi se pri nas "klasificira" za katerokoli vero pa rečmo da hodijo tudi k maši, pa potem na drugi strani koliko je študentov (na vseh faxih skupaj, kaj šele če bi gledali samo FDV).
