Jih živo vidim pred očmi. Mačje mame, Miškine in Drejkine kopije, ki v obupu vlačijo svoje male na varen, suh prostor, pa takšnega ni.
Sem se že skoraj oblekla in obula, čist zares, in hotela na obhod z mislijo, da mi morda uspe kakšne najdit, jih rešit...Pa me je treščilo po betici! Kam, hudiča, jih boš pa dala?! Kdo jih bo ogrel, posušil, dal antibiotik, zdravil prehlade in vnetja?! Kdo bo spet bedel nad njimi, se matral, jokal, obupoval?! A spet tistih, ne vem, mogoče deset ljudi v celi Slo, ki že zdaj ne spijo, ne živijo...
In recimo, da jih res kam stlačimo. In jih celo nekaj preživi. Bodo potem iskali dom pol leta, leto, dve, tri? Tako kot ga iščejo Polo, Pikca, Jurček, Žana, Muca...? Zdravi, lepi, prijazni...
In spet pridem na isto:
sterilizirajte in kastrirajte! Najprej svoje! Potem prepričajte starše, pa babice, pa tete, pa sodelavce, pa sosede, pa znance, pa naključne, pa...In prijavljajte tiste, ki ne preprečijo nezaželjenih legel, ki odmetavajo mladiče, kot da so navadne smeti!